Raduha

Danes gor po Hojnikovi, dol po zavarovani.
Na Lanežu smo presenetili vojake NATA
Snega seveda ni več, vode za pogasiti žejo ob napovedani vročini pa je dovolj.
Lp

Pozdrav!
A kdo slučajno ve kaj se je zgodilo s pešpotjo od Bukovnika do Grohata? Po ene 50m me je skoraj sezulo tolk packe je blo, ker je čist na novo skopano blo pa sem šel pol rajš po cesti.

Kleleke nekaj piše http://www.gore-ljudje.net/novosti/119511/#19700101010000

Nisem še bil na Mali Raduhi, zato sem se jo danes odločil »osvojiti« ; in tako sem vandral: Pl. Loka –Durce – Lanež – Durce - Mala Raduha - Velika Raduha in nazaj na Loko.
Vreme pretežno oblačno z zmernim vetrom; no za konec me je, zadnjih nekaj sto metrov, malo poškropil rahel dež. Zaradi ostankov včerajšnjega sneženja je bila pot, predvsem v zgornjem delu, blatna in spolzka, zato pazljivo ! Kljub bolj kislemu vremenu je bilo pohodnikov precej.

Prečenje v S steni Raduhe
Danes smo se odločili, da raziščemo prečenje v S steni Raduhe. Zanimal nas je predel: od plezalne, do grebena na katerega se povzpnemo iz Račkih vrat do Malega rta ( 1975m ). Precej dolgo prečenje, ob tem, da smo avto parkirali spodaj ob mostu čez Savinjo ( GROBELNIK ).
Sicer je v obvestilu PZS napisano:
PD Solčava sporoča, da je pot do Koče v Grohotu pod Raduho zaprta na odseku Grobelnik – Tolstovršnik - Planine Javorje – Dolgi plaz – Lipni plaz – Koča v Grohotu pod Raduho, zaradi aktivnega podora in odloma stene nad planinsko potjo.

Precej hladno jutro, pobeljene stene Raduhe in zgornje obvestilo nas ne odvrne od načrtovane namere. Na dvorišču kmetije Tolstovršnik nas zjutraj ( 7:20uri ) pozdravi pes čuvaj in čudoviti razgledi na Robanov kot, Raduho, Olševo…Ko nas z desne začnejo pozdravljati navpične stene, opazimo v skali slabo vidno puščico. Takoj nas pritegne. Odločimo se za raziskovanje. V strmi, mokri, kamniti grapi posuti z ledenimi kroglicami z Milanom obrneva...ko bo suho se vrnemo. Nadaljujemo po lepo vidni potki v strmem gozdu, ki vijuga nad prepadnimi strminami. Mokro, spolzko, stezica se izgublja, plazimo se po vseh štirih…obrnemo ( cck. 2 urci so izgubljene ). Zopet, po markirani proti Grohatu. Opisan podor nam ne povzroči težav, ker smo vajeni vse kaj hujšega.
Pred Grohatu po svoje strmo v gozd in na greben, ki nas popelje na markirano malo od razpotja za Durce in »plezalno«. Malo pred zajlami zavijemo desno po lepo vidni potki. Mimo obeležja na skali, pot je vidna in sledljiva. Potem, opazimo drugo lepo sledljivo pot, ki se odcepi strmo navzdol ( bomo naslednjič raziskali kam vodi??). Nadaljevanje sledi naprej pod steno, brez posebnih težav. Drugače pa divje, samotno in nad nami visoke prepadne stene, gladki skalni skoki. Kmalu naletimo na požagana drevesa in lepo očiščeno pot? Tega ne pričakujemo in tudi pomena ne...kaj kmalu se pa vse konča. Milan malo višje pod steno naleti na možica. Veseli, da smo na "pravi poti« in nadaljujemo naprej. Kaj kmalu naletimo na prve težave....!! Pot se izgubi pred strmo grapo. Milan išče prehod višje, mi pa nižje. Vsi pa prečimo precej težavno grapo in se na drugi strani srečamo. Dvignemo se nazaj pod steno in po srednje težavnem plezanju prilezemo na skalno konico ( 14.50ura ). Edino logično nadaljevanje je: strm spust v naslednjo grapo.... Skupno odločimo: povratek do gošče in iskanje poti navzdol. Izhodišče je naslednji cilj! Bomo drugič nadaljevali, ko bomo spočiti in ne bo tako mokro.
Iščemo prehode, prečimo grape in le počasi nam uspeva spuščanje. Ovirajo nas prepadne stene in skalni skoki, ki niso preplezljivi. Ko strmina vsaj malenkost popusti se pričnemo spuščati in končno…LEPO VIDNA, SVEŽE NADELANA LOVSKA POTKA. Kar žal nam jo je zapustiti, ampak vodi nas vse preveč proti Rebrniku, oziroma Rebrskem stanu. Zopet po strmi grabi navzdol in končno na gozdni cesti, ki nas vodi nazaj do kmetije Tolstovršnik. Med hojo po široki gozdni cesti nam pogledi uhajajo navpičnem ostenju Raduhe in ugotavljamo, kje smo se gibali…?
Navsezadnje se orientiramo in zadovoljni zaključimo: prišli smo precej daleč, čaka nas še del poti in da se srečamo s Herletovo potjo, vrnemo se…
Začetek poti pri odcepu od markirane je lepo sledljiv. Ovira nam je bila mokrota in ledeni ostanki včerajšnje nevihte. Večji del poti se potem napreduje le po gamsjih stečinah. Nenehno je potrebno iskanje le teh in iskanje lažjih prehodov v izbrušenih grapah. Vse poteka nad in pod prepadnimi stenami in skalnimi skoki. Kratki plezalni odseki ne presegajo II. večji del poti je I. Za izkušene stezosledce in ljubitelje divje, težko dostopne narave..Vsega skupaj napornih a lepih 11ur.
lp

Je še ostal kakšen kotiček v ostenju Raduhe, kjer še niste raziskovali? Vidim, da uživate v tistih koncih.
Lp

Tudi "Ovčja pot" ne more ostati skrita pred vami.

Ker je bila to planirana in na koncu tudi izvedena bolj kot ogledna tura, je del poti ostal skrit in še vedno čaka .
Prilagam še mojo sliko, kjer je vrisana ovčja pot (mi smo se v drugem delu gibali niže) in do kam smo po mojem prišli (malo popravljam Zlatkov rezultat ).

"garmont" mislim, da je tu še precej zanimivih zadev za raziskati. Ko se sprehajaš po vrhu Raduhe se niti ne zavedaš, koliko je še skritega spodaj in kako se vse povezuje...Drago, tako je še precej za nas neotkritega in tudi za ostale.
Se pa opravičujem, ker sem malo preveč v levo pomaknil kraj do kamor smo prilezli. Fotografijo sem naredil pod drugim kotom in grapa, ki lepo služi za orientir na moji fotografiji ni vidna.
lp

Raduha: nadaljevanje II. del
Nedokončan del poti, ki smo jo opravili 21.6.2015 je tako moril Milana, da je že trpel njegov spanec ( tako mi je vsaj zatrjeval ). Ko se na prazničen večer pogovarjava po telefoni mi omeni, da mora nazaj »gor«. Seveda se še jaz »žrtvujem«, da ga spremljam…
Kar se spanca tiče, sem ga danes zjutraj telefonsko 3x klical ( da mi prišpara skodelico kave ) pa sem moral ob 5 zjutraj močno razbijati po vratih, da sem ga zbudil… Je pa skuhal dobro kavo, ko je ves krmežav zlezel iz postelje. Pa takšno slabo spanje….
Ob 6uri kreneva od Rogovilca proti kmetiji Rebrnik. 7:20uri sva pri njihovem stanu in po grebenu proti stenam. Kaj kmalu izgubiva pot in in vsak po svoje. Jaz višje, Milan nižje. Telefonsko si sugerirava, kje naj bi se gibala. Mene v prvi grapi obriše, da sem ves krvav. Ko se hočeva ustno priklicati ugotavljam, da sva preceeej narazen. Naenkrat opazim v globeli znano pot od zadnjič. Pokličem Milana in se dogovoriva, da se dobiva pod steno. Komaj zridam po strmini do poti, a Milana nikjer. Prikličem ga in vizualno se končno vidiva. Malo nižje je… Končno se dobiva in slediva potko, ki je lepo vidna. Iščeva konec/začetek, ki ga najdeva na markirani, kjer smo zadnjič šli proti Grohotu. Potem se po njej zopet vračava , kjer sva se našla in v strmino proti steni. Malo bolj desno sva od zadnjič in v grapi, ki vodi pod steno se odločiva za plezanje po njej. Kar krepka II. na nekaterih odsekih. Še s »cigansko lojtro« si pomagava pri skalnem skoku.
Končno sva pod STENO! Lepo vidna potka, ki vodi tik ob steni naju razveseli. Takoj v raziskovanje, dokler ne razčistiva, kje je tista konica do katere smo prilezli zadnjič. Potem pa veselo naprej in ob cck. 13 uri sva na stičišču "poti", kjer po grebenu po navadi prilezemo od Račkih vrat. Prva malica, počitek in povratek po lažji varianti,s katero se izogneš najtežjemu delu začetka grebena. Desno je zavidljiv prepad in previdnost ni odveč. Kmalu spodaj ugledava obok Račkih vrat. Še spust, ki je precej težavnejši kot takrat ko se dviguješ . Vrata naju danes ne zanimajo in kar po grapi navzdol. Sva pa precej »štrikala«, da sva našla nazaj na Rebrski stan. Te poti so kot ženske: ko misliš, da jo že imaš, jo izgubiš, potem se pa moraš presneto truditi, da jo dobiš nazaj…
Ob 16:45 uri sva nazaj pri Rogovilcu. Precej naporna in orientacijsko težka tura. Plezanje pa nikjer ne presega II. stopnje. Je pa potrebna previdnost pri prečenju številnih grap in pot poteka večina nad strmimi prepadnimi stenami ali pa pod njimi…Sva pa danes dosegla kar sva načrtovala in kolegi/ce/ge lahko popeljeva in razkaževa. Milanu, pa mirno spanje od danes naprej...
lp

Samo, da je duša pomirjena in še ena pot raziskana. Se že veselim vodenega ogleda .

Po mojem bosta vseeno malo zaštrikala, da boš dlje časa z njima na poti!

V nedeljo imam namen it od bukovnika po plezalni na raduho,dol pa mimo koce na loki proti grohatu nazaj na izhodisce...kaksna je tle pot?na strani pzs-ja je oznacena kot zelo zahtevna.in koliko casa bi priblizno hodil?hvala

Hoje je za cca 5-6h, odvisno od tvoje pripravljenosti. Od koče na Loki do Durc je lahka označena pot. Vse ostalo pa imaš tako opisano.
Lp in varen korak izpod lepih Golt, Janez

Ko ne vem kam bi šel...Raduha nikoli ne razočara. In tako je bilo tudi danes.

Ni bilo toliko jasnine, da bi si ogledal spodaj pod steno "Ovčjo"?
lp

Za Ovčjo moram biti pa bolj nabrušen. Vem,da razumeš kaj mislim, he he.

Mislim, da tebi "nabrušenosti" ne manjka in boš kaj kmalu šel po njej...
lp

Ovčja pot
Današnjo sončno soboto izkoristimo, da uresničimo željo kolegice »Pike« in prehodimo celotno Ovčjo pot v eni etapi. Prej smo si jo razdelili v dve raziskovalne etapi. Potrebno je upoštevati, da izhodišče je bivšo gostilno Rogovilc ( cck. 600m). Torej, pričetek zelo nizko. Malo smo se sicer ušteli glede dolžine poti – hodili smo od 7:10ure do 19:30ure. Do Rogovilca smo se vrnili tik pred temo.
Zjutraj štartamo pri Rogovilcu in imamo dodatno še kolegico in kolega, ki sta imela željo Račka vrata in potem naprej greben do Malega rta. Do Pomola jima ponudimo sodelovanje, naprej se bosta pa morala znajti sama. 9:24 smo pri Račkih vratah. Splezamo obok in naprej proti Pomolu. Na Pomol 11:00ura se povzpnemo po svoje in iščemo prehode v steni in grebenu. Vpišemo se v vpisno knjigo, poslovimo, želimo srečno pot , mi pod steno, onadva pa po grebenu naprej. Lepo napredujemo. Na začetku malo zaidemo previsoko pod steno. Pri bivaku Planika 12:00ura se srečamo s skupino iz Koroške, ki gre v nasprotno smer. Malo posedimo, poklepetamo in naprej vsak po svoje. Lepo sledimo poti in težavna mesta preplezamo brez posebnosti. Ko pa preidemo v fazo kjer se prične ( v našem primeru konča )Ovčja pot pa malo zaštrikamo. Dvignemo se previsoko pod steno . Na trenutke plezamo II., kar nas opozori, da nekaj ne »štima«. Ko se pa zadeva še dodatno oteži se takoj vrnemo na izhodiščni položaj, kjer smo izgubili »pot«. Iščemo po visokih travi in končno zasledimo . Med kratkim počitkom se dogovorimo, da ne gremo proti markirani, ki vodi v plezalno na Raduho, ampak se spustimo po lovski poti navzdol. Na začetku lepo sledljiva potem slabše in spoznamo …pot vodi do solnic in potem se prične zopet dvigovati. Na slepo se spustimo po svoje in kmalu težave….skalni skoki nas zapirajo in odločimo se, da sledimo strmi gamsji sledi – res strmi!! Vseskozi pa v dilemi: nas bo kje ustavil skalni skok, po katerem bi ne mogli plezat? Končno na markirani , ki vodi do Grohata.
Sedaj le še spust po nam dobro znanim lovskim stezicam nazaj do Rebrskega stanu, mimo kmetije Rebrnik 19:14ura in povratek do Rogovilca. Tu analiziramo vtise in tik pred temo se vrneta tudi kolega s katerima smo pričeli turo.
Zame precej naporna tura. Trajala je več kot 12 ur. Sledljivost Ovčje je na trenutke slaba in je potrebno precej truda, da ne zaideš. Težavnost ne presega II. Večji del je I., le prečenje kakšne grape je pa lahko za marsikoga na trenutke težavno. lp

Čestitke vsem. Sem mislila na vas, lepo ste zaokrožili Raduho. Slike nam veliko povedo.
LP