Včeraj, 15. 7. 2019 sem opravil z mojo tretjo etapo Slovenske planinske poti. Na poti se mi je pridružil stric Franc. Startala sva pri Križanu pod Uršljo goro ob peti uri zjutraj, ko se je ravno začelo daniti. Na začetku naju je čakalo eno uro hoje po makadamski cesti do Andrejevega doma na Slemenu. Pričakovala sva da bo zaprt, in res je bil. Nisva pa pričakovala, da se ne bo dalo dobiti štampiljke SPP. Pregledal sem celotno okolico koče, štampiljke pa ni bilo nikjer. Sicer za mene ne bo problem dobiti štampiljke, ker sem s Koroške in se lahko brez težav zapeljem ponjo, za koga, ki pa je od bolj oddaljenih krajev pa zna biti to velik minus.
Nadaljevala sva proti Domu na Smrekovcu, kamor sva po zelo lepi poti prispela po malo več kot dveh urah hoje. Bil je čas za prvi sendvič in pivo, koča lepo urejena, oskrbnica zelo prijazna. Po pavzi naju je čakal kratek vzpon na greben Smrekovca in nadaljevanje pod Krnesom do zanimivega vrha Komen. Pot do sem mi je bila zelo lepa in mi je zelo hitro minila. Do Koče na Travniku se je pot malo bolj vlekla, sva pa tam srečala prvega planinca/gobarja. Štampiljka in tudi blazinica je bila pred kočo, ki je sicer odprta le ob vikendih. Po manjšem okrepčilu, sva se podala naprej proti Koči na Loki. Na razgibani poti preko planine Vodole ni bilo posebnosti in malo po 13.00 sva prispela na Loko. Tam je bil čas za kosilo (zelo dober ričet) in osvežitev (pivo
). Spet zelo prijazna oskrbnica.
Po pavzi sva zagrizla proti Raduhi. Na tabli pri koči piše da je do vrha 1 uro in 30 minut hoje, ko pa prideš sto metrov višje pa piše 1 uro in 50 minut. Lahko da je mišljena kakšna druga pot ali pa je prišlo do napake markacistov. V vsakem primeru bi bilo potrebno to popraviti. Do vrha sva v zmernem tempu in rahlem dežju potrebovala 1 uro in 30 minut. Na poti sva srečala dve družini in približno 200 ovc. Na vrhu soliden razgled za bolj oblačen dan in pa štampiljka v zelo slabem stanju. Potem sva se podala do Durc, kjer sva krenila na severno stran proti Grohatu. Takoj pod Durcami je pot potrebna obnove, ko pa prideš do melišča pa postane spet normalno prehodna in je takšna vse do Koče v Grohatu. Tam naju na vratih pričaka listek "Pridem takoj", ker pa je bila ura že 17.00 nisma mogla čakati, ker nisva vedela kdaj bo tisti takoj. Zato sem želel le štempljati, štampiljke pa spet ni bilo nikjer, torej podobna zgodba kot zjutraj na Slemenu.
Čakal naju je le še spust do Rogovilca v savinjski dolini, za katerega pa nisva vedela da je tako "uničujoč". Od začetka se sicer bolj malo spuščaš, bolj kot ne le prečiš pobočja pod stenami Raduhe. Po približno uri pa se prične zelo strm spust, ki ne popusti do doline. In vedno bolj strm je, sploh naprej od kmetije Tolstovršnik. Pot je sicer dobro markirana, je pa slabo shojena, saj (predvidevam) jo uporabljajo predvsem tisti, ki hodijo po SPP. Do doline sva prispela malo po 19.00 in tam naju je čakal prevoz do doma. Ustavili smo se seveda še na zasluženem pivu v Gostilni pod Iglo, saj so noge ob zadnjem spustu res zelo trpele, nato pa smo šli še po avto do Križana in domov.
Za nama je zelo lepa in naporna tura in vsa čast tistemu, ki bo prebral vse, kar sem napisal.