18.06. 2022. Sobotno jutro na Vršiču še mirno. Brez gneče. Po dolgih letih po nepoznani poti čez dolino Mlinarice do Razorja. Obema nepoznana pot. Nisva vedela , če so še snežišča na poti. A so . Tudi voda teče ob poti, nekje blizu odcepa za zadnje Prisankovo okno. Tura je dolga in zahtevna .6 do 7 ur vsekakor. Pot je lepo speljana prek južnih pobočij Prisanka in zahodne stene Razorja. Da prideš na sedlo med Razorjem in Planjo vse naokoli , si nisem predstavljala. Srečala sva tujo pohodnico, ki je obrnila. Najbrž nevajena takih poti. In sedlo se je kar odmikalo. Vse naokoli je bilo treba. Markacije so precej obledele. A vidne. Tudi zajle so ponekod poškodovane. Od strel. Srečava dva fanta , ki sestopata . Na vprašanje koliko je še do sedla pravita 10 minut. A je bilo kar trikrat več. Časa sva imela več kot dovolj. Zadnji del do vrha še tisto urca pa je razgleden. Sicer precej šodra na poti. Potem zadnji del po klinih in sva na vrhu. Klinar je napisal, da je Razorjeva odlika najimenitnejši pogled na Triglav. Bo kar držalo. Toplo je bilo na vrhu. Sestopiva po isti poti.Za nama prihaja tekač Ivi, ki je danes pretekel že nekaj vrhov in gre na Vršič. Poklepetamo. Pravi, da je šel zjutraj iz Vrat čez Plemenice na Triglav v dveh urah. Potem čez Bovški Gamsovec in na Razor. Da ga mika skozi Zadnje okno na Prisank. A se ni odločil. Ni vedel, ali je še kakšno snežišče . In konec koncev je imel dovolj vrhov za en dan. Pa midva tudi , sva imela celodnevno turo. Ure so pokazale 17km hoje in 1700višincev. Bilo je kar nekaj spustov in vzponov. Bil je dan ko sanje postanejo resničnost.