Leto je naokrog (dva dni prej) in spet sem se podal na to pot. Ker postajam vse bolj počasen, mi 'dirigiran' režim v Vratih kar nekako ustreza
, saj sem se tja že drugič odpeljal s kombijem ob zame zelo nehumanem času. Med vožnjo celo malce zadremljem, pred peto že s čelko osvetljujem Dom v Vratih. Ugasnem jo šele po prihodu iz gozda pod Sovatno. V hoji uživam, ruzak je lahek, po senci hodim vse do sedelca s Spodnjim Stenarjem. Na vrhu gore uživam v samoti, tudi med potjo do tu nisem srečal nikogar, saj je vse rinilo proti Triglavu, vsaj dvajset lučk je mrzlično iskalo prestop čez močno naraslo Triglavsko Bistrico za vstop na Tominškovo pot.
Ko se posušijo cunje (razen bombažnih gat) sestopam nazaj do sedla in po zoprnih škrapljah do Pogačnika. Presenetilo me je malo število ljudi v in okrog koče, še bolj pa na poti do Razorja in na njem, kjer sem skoraj uro sameval. Kompletna trasa poti je v dobrem stanju, izpostavil bi le jeklenice v Skoku nad Sovatno, saj so brez izjeme vse močno ohlapne, tudi kakšen klin je izpuljen. Tokrat s prevozom nazaj nisem zamočil,
mali bus me zapelje prav do mojega konjička.