Rjavina in Vrbanove špice

Sedaj je toliko različnih planincev na poteh, da je pametno, seveda tam, kjer je zvezno možno, uporabiti varovalni komplet.
Včasih ni bilo toliko gornikov v gorah, če so pa bili, so se ti kar dobro znašli na poteh in niso prožili kamenja na druge.
Tudi gamsi kdaj namenoma na nas sprožajo kamenje in, če nas ta slučajno zadene v nadlaht ali glavo, bomo le s težka držali še za kakšno jeklenico.

Lepo prebrati, da z nekaterimi delimo skupno mnenje

Stane7 in dprapr sta pa lepo dopolnila moje razmišljanje, se z vsem popolnoma strinjam. Stane7, pa vseeno le napiši še kaj, bomo z veseljem prebrali vtise s kakšne zanimive ture

Včeraj iz Kota po plezalni na Rjavino potem pa po grebenu do Staniča od tam pa nazaj v dolino. Vreme zjutraj še odlično, po 10 uri pa so bili vrhovi v megli.

Lepe fotke! Lepa tura!

Prebrala forum... hvala za vse informacije, prvič gremo na ta konec Alp. So zelo dobrodošle.
Kar se tiče čelade in varovalnih kompletov, hodim brez njih 30 let vsepovsod, in sem še cela. Lahko kdo reče da imam več sreče kot pameti... mogoče je res Sem se pa tako navadila, v osemdesetih ni bilo normalno, da imaš na sebi tolko robe, ki včasih bolj ovirajo kot pomagajo (vsaj mene, stvar navade seveda).
Je pa tudi res, da ko sem začela vlečt s seboj mulce, smo nabavili opremo. Kot prvo je obvezno (pustimo stat dejstvo, da štiriletni punčki je NEMOGOČE dobiti ustrezne čelade...). Kot drugo, čeprav mislim da nisem starš ki zaviva otroke v celofan, na določenih poteh sem bolj mirna, če sta tamaladva privezana. Tudi sama sem postala bolj boječa, zagotovo hormoni krivi

...tako da se strinjam s planika82, samovarovanje je odločitev vsakega posameznika (nad 14 let, do takrat odločuje zakonodaja namesto tebe). Edino kar me vrže s tira, ko vidim ene na 2000+ v japonkah Obutev pa res mora biti vsaj eno toliko primerno. Na Triglavu sem prvič bila v Converskah, mislim da je to minimum kar mora biti Nisem zahtevna

Koliko je trenutek proti 30 letom... res je, praktično nič. Lahko pa je usoden.
Čelada v visokogorju je samoumevna ne samo za otroke tudi za odrasle.

Pa srečno!

John, se strinjam, je lahko samo en trenutek usoden, ne glede na večletno preteklost.
Lahko je pa tudi usodno, ée izgubiš ravnotežje ker si se butnil nekam s čelado, ali se spotiš spodaj in ti teče v oči. Ali ko se vrvi samovarovalnega kompleta zataknejo v klin ali skalo. Saj pravim, stvar navade. Kar se tebi zdi samoumevno, komu drugmu ni.
Da bomo na jasnem, sama imam čelado in otroci tudi. Se pa mi ne zdi OK pljuvati na tiste ki nimajo (glej prispevke za nazaj, na katere je odgovorila planika38).

Snowflakesi.

Moje mnenje je, da je glede uporabe SK res več prostora za "debato". Vsak se opremi tako kot misli, da se mora oz se mu ni potrebno ... upam, da glede na izkušnje, fizično sposobnost, psiho.
Glede čelade pa ni dileme, pod stenami, v skalovju je obvezna.
Ne vem zakaj bi se s čelado butal v skalo, če pa se že, ti čelada kvečjemu ublaži udarec, če ti pot teče po obrazu se opremiš s trakovi za brisanje potu, trakom, brisačko itd...Zakaj bi se SK zataknil v klin ali skalo? Ko ni neposredno v funkciji je zapet za zanke plezalnega pasu, pri plezanju pa je potrebno bit v vsakem primeru popolnoma zbran in fokusiran.
Res je, nesreča nikoli ne počiva. še tako dobro opremljenemu in pripravljenemu se lahko zgodi...ampak to ne sme biti "izgovor", da se ne opremimo primerno.

Srečno!

Pozdravljeni, v kateri smeri priporočate krožno turo čez Rjavino in Vrbanove špice?

V takem zaporedju kot si vprašal.

Janez, in če štartamo iz doma V.S., potem obratno - prvo Špice in nato Rjavina?

Jaz bi naredil tako. (Najbolj zoprn del te ture je sestop s Spodnje Vrbanove špice v Kot).

Ja, to tuhtam tudi jaz, kaj je hujši: pol ure drsanja po riti do Pekla z relativno odpočitami mišicami (še zmeraj zelo zoprno, takih del maram najmanj), ali 2 km jeklenic, kar sicer ni problem, ma proti koncu dneva bova že dokaj utrujena...

Včeraj sva opravila omenjeno pot. Najprej na Vrbanove špice. Varovala so v dobrem stanju. Od Staničevega doma naprej na Rjavino po grebenu in sestop po zavarovani poti v Pekel in naprej v Kot. Neprijeten je sestop po vlažnih in blatnih skalah v spodnjem delu.

17. 10. 2022 iz Kota po plezalni na Rjavino, potem pa po grebenu do Staniča in od tam čez Vrbanove špice nazaj v dolino. Vreme vrhunsko, na poti nobenega snega.

Sobota, 10.8.2024

Kot - Rjavina - Kredarica - Triglav - Staničev dom - Visoka Vrbanova špica - Plesišče - Spodnja Vrbanova špica - Kot

Vsako leto malo drugačna poletna tura, letos spet lepo povezana v neko smiselno krožno turo, obilica dobre volje in veselja. 23km, 2800vm.

Start zjutraj enkrat v Kotu, parkirisce je bilo ze skoraj polno. Po mokri poti pocasi dohitevava planince, sonce se dviguje, san se prebuja. Prijazni planinki naju nekako spustita naprej, potem pa potegneta za nama tako da smo kar malo tekmovali kdo bo prej odnehal. V zgornjem delu Kota odvijeva proti Rjavini, natakneva čeladi in po plezalni proti vrhu. Lepo opremljene poti je hitro konec, spet levo in hitro sva na Rjavini.

Zelo lepo je videti kako razni influencerji / trgovci / izkoriscevalci narave za lastno reklamo in profit / ... veselo lepijo nalepke ter potrjujejo tisto o dejstvih da kjer se valjajo osli... no, tudi za takimi je potrebno pospravljati. Morda bi lahko namesto planinskih knjigic pogledali v kak bonton in prebrali pravila obnašanja v hribih.

Z Rjavine čez Malo Rjavino proti Rži in do Kredarice. O gostoljubnosti tam je brezveze... Spet čeladi na glavo in v vrsto proti vrhu. 🙂

No saj je kar slo, je pa res da je to zadnje čase postal nek karneval / cirkus. Zame je zmagala tuja planinka ki je na zadnji jeklenici pred vrhom sestopala v full opremi, s palicama okrog zapestij in veselo vpenjala. Upam da se je varno počutila. Na vrhu zaprto, tako sa sva hitro obrnila in se odpravila na sonce v Stsničev dom. Na hitro nekaj pojeva, pogledava kako Janja sfajta za zlato in naprej proti Visoki Vrbanovi špici. Od tam naprej mimo Plesišča po super poti do Spodnje, res super razgledi, divji prehodi, pot nacdloma ok, kakšna skoba je zmajana. Pod Spodnjo Vrbanovo špico je bil nek manjsi podor tako da je pot malo poskodovana, je treba kar paziti pri sestopu. Potem pa še nekaj ovinkov in že sva na poti v Kot. Dobro uro do avta, potem pa na eno ali dve hladni 🙂

Bilo je lepo.

Tudi včerajšnji petek, 16. 8. 2024, je bil prav lep. V jutranjem hladu skok iz Kota po plezalni na Rjavino, nato po grebenski poti do Dovških vratc in v soncu naprej do Staničeve koče. Če do koče v nahrbtniku ne ostane nič več tekočega, si žejo lahko pogasite z radlerjem ali pivom za skromnih 7€ .
Spust čez Vrbanove špice v popoldanski vročini je precej lažji kot vzpon v nasprotni smeri, kar je okusilo nekaj prepotenih pohodnikov. Prav klavrna pa je bila podoba izmučenih čeških, španskih in francoskih planincev malo nad studencem, ki so morda naivno pričakovali lahek dostop do Staničeve koče, a so v najbolj vročih dneh težko otovorjeni odrinili iz Kota šele po drugi uri popoldne - in namesto planinskih užitkov verjetno doživljali le muko in gorje. Žal vsaka šola nekaj stane ...

Apropos Staničeva koča, meni so ostali v slabem spominu od 2022 in sicer iz dveh razlogov:
- pubec za šankom ni vedel, kaj je to špricer ;
- ob joti so nam postregli plesnivi kruh.


Sicer pa čestitke vsem na čudovitih in zahtevih turah.

Sprva nisem želel kritizirati Staničeve koče, a naj k Tomčevemu komentarju dodam, da bi bil moj vamp zagotovo za pol litra radlerja težji, denarnica pa za 7€ lažja, če naju še z enim sotrpinom ne bi pustili čakati celih pet minut za praznim šankom, ravno dovolj, da človek poišče naočnike in se ima priliko podrobno razgledati po astronomskih cenah na ceniku. Tako pa je za osvežilno hidracijo poskrbel studenček pri odcepu za Macesnovec, pregret život pa se je po štirih dolžinah polprofesijonalnega kravla prijetno shladil v jezeru Kreda. Dostop do jezera je otežen, ker drugega lesenega mostu, gledano proti Krmi, ni več in je treba Radovno prebresti, kar je za junake, vajene vsega hudega, pravi mačji kašelj