Sabotin

Prekrasno, tudi doli na zahodu imate prekrasno jesen, bo treba enkrat tudi v te, meni povsem neznane kraje priti pokukat

Vedno dobrodošel. Zares sem srečala gor ljudi iz vseh koncev ne samo Slovenije ali Italije...včeraj je bil en Čeh, pa ena prijazna družina iz Cerknice...Deluje malo kot visokogorje, ker je skalnat in raznolik.

Sabotin je hrib, ki ga je vredno obiskati, pravijo mu tudi Sabotin Park Miru. In tako sva se odločila, da obiščeva Sabotin iz njegove južne strani. Zapeljeva se mimo Solkana, čez most pod katerim teče naša najlepša reka Soča, cesta, ki vodi v Goriška Brda. Po slabem kilometru je na levi strani parkirišče, kjer parkiram vozilo in pot nadaljujeva do stopnic, kjer je markacija za hrib Sabotin, ki je visok 609 metrov. Od tu do ruševin cerkvice sv. Valentina pelje strma pot. Naprej od cerkvice po grebenu do vrha ter do okrepčevalnice in koče Sabotin pelje položna pot. Tisti, ki želite več avanture lahko nadaljujete pot mimo koče in okrepčevalnice proti Koradi, ki je hoda oddaljena okoli 3.30 ure. Midva sva se ustavila, kar v okrepčevalnici. Dobesedno v Okrepčevalnici muzejske zbirke pojeva odlično joto, si ogledava kaverno v kateri je bilo kaj videti, seveda na poti po grebenu je veliko informacijskih točk, kjer se seznanjate z pestro zgodovino Sabotina. Midva se ponovno vrneva po južni strani Sabotina do izhodiščne točke. Razgledi so bili odlični, edino naš očak, se je sramežljivo skrival v oblakih.

Včeraj zvečer smo se naša nočna pohodna družbica podala na Sabotin.
Fejst smo se oblekli, s seboj odnesli toplo pijačo in veliko dobre volje, lepo je bilo, pogledi naokrog pa so bili tudi ponoči zanimivi.

Danes popoldne sem bila na Sabotinu in me ni odpihalo kot sem si pričakovala. Veter ni imel take moči kot včeraj. Rahlo je snežilo, a snega skoraj ni. Na vrhu prijetno presenečenje, srečanje znanca pa tudi vpisna knjiga je bila v skrinjici. Neverjento, po navadi smo vedno zapisali svoja imena na leteče liste ali neuradne zvezke.

Hrib Sabotin ima za seboj burno zgodovinsko dogajanje, ki je na njegovem območju zahtevalo veliko žrtev med vojaki, udeleženimi v bitkah 1. svetovne vojne. Na predvečer kulturnega praznika sva se odločila, da bo nočni pohod na Sabotin primeren temu obeležju. Zapeljeva se do Solkana in naprej do parkirišča, od kjer je dostop do južne strani Sabotina. Na veliko presenečenje se je nebo nad Solkanom in Trnovsko planoto odprlo, tako da nam je pot navkreber osvetljevala polna luna. Do cerkvice je minilo brez večjih posebnosti. Od cerkvice pa do vrha Sabotina in nazaj je pihal močan SV z občasnimi močnimi sunki, ki je prinašal tudi snežinke. Občasno se je bilo potrebno zaradi močni sunkov burje oprijeti kakšne veje dreves ali skal, da te ni prekucnilo na italijansko stran. Kljub vetrovnim težavam je sestop minil brez težav.

No, pa smo dočakali tudi pošiljko snega. Danes sva šla zjutraj z Davidom na Sabotin iz vasi Štmaver. Rahlo je snežilo in na vrhu je pihala precej močna burja. V soboto popoldne je verjetno zaradi človeške napake oziroma malomarnosti gorelo na osrednjem travniku pod vrhom blizu italijanske kasarne. Gasili so do poznega večera. Danes je še vedno smrdelo po zažganem. Škoda je, toda lahko bi bila večja. Sreča v nesreči. Popoldne pa sem peljala še psa na vrh, peljala pa sva se precej visoko, saj sva šla po dolgi asfaltirani cesti iz Brd.

zadnje slike so podobne nekdanjemu bojišču,samo,da ni granatnih lijakov,tako naj bi zgledalo takrat,je pa lepo videt sneg na sabotinu

Sobota, 25.02.2012: Krožna tura - po severni strani na vrh in po južni nazaj. Razmere popolnoma drugačne od tistih pred dnevi, zjutraj na izhodišču sicer še hladno in vetrovno, zatem pa toplo in sončno. Poučna in razgibana tura z zanimivimi razgledi.

Včeraj skok na Sabotin, predvsem za fotografirat eno rožo,ki jo srečaš ravno na poti proti vrhu,če kreneš gor iz Podsabotina.Če kdo pozna njeno ime, naj napiše, prosim. Kjer je gorelo, sedaj že poganja trava.

Prva rožca je verjetno srhkodlakava vijolica (Viola hirta), druga pa
gorski kosmatinec (pulsatilla montana).

Hvala jarsan, zelo prijazen. Pa sem se naučila nekaj novega.

Gorski kosmatinčki so tudi meni zelo ljube rožice, nisem vedela, da rastejo tudi na Sabotinu. Mi jih vsako leto občudujemo na Slivnici .

http://www.zaplana.net/flowers/Ranunculaceae/PulsatillaMontana(GorskiKosmatinec)/si_PulsatillaMontana(GorskiKosmatinec).asp

Hvala, tako sem odkrila, da sem lani slikala pa njihove plodove.

Gora ima svoj čas, čeprav je vsak čas za goro pravi. (uf, kakšna misel!). No, v bistvu sem hotela povedat, da je Sabotin zdajle ves v cvetju, rožice se kar prehitevajo, nekaj jim ne vem imena.Kljubsoparnosti manj vroče, kot zna biti poleti, skratka zadetek. Ubrala krožno pot, po severni mimo ostankov Soške fronte, ki so lepo urejeni, koče, ki je bila skupaj z muzejem odprta, pa mimo Sv. Valentina nazaj na Solkan. Krstna tura za novega planinca , upam da ne zadnja skupaj.

Tukaj nekaj piše od SV.Valentina http://radio.ognjisce.si/sl/103/slovenija/703/

Zares je pisano v tem obdobju na Sabotinu, zato dodam še kakšno sliko.

Tudi letos smo se odpravili na vrh Sabotina v spomin na Ivana, ki nas je prerano zapustil, a mnogo dobrega zapustil, kar je bilo slabega pa se ve, da se s časom razpusti in odpusti.

Še par slikic s čudovitega Sabotina.

Tokrat pa nekaj slik zasneženega Sabotina v pozno popoldanski svetlobi.