Sam-a v hribe

Tudi jaz se velikokrat sama podam v gore za dušo in telo kot temo rečem....nikoli mi ni težko vstati za naše domače skoraj sredi noči in se zapeljati proti izhodišču,se še v temi podati proti željenemu cilju,z mislimi na off in občudovati prebujanje narave, okolice...nič ni lepšega kot da se prijetno utrujen vračaš proti domu in morda potem še v službo in opravljaš vse obveznosti z večjim elanom.Na začetku je bil mož nemalo presenečen nad mojim početjem, sedaj je največkrat on bolj ponosen kot sama.Velikokrat mojo solo turo kmalu ponoviva v dvoje, opisi so večrat prživi da ne bi šel tudi on

Tako je @JMiha dobit istomisleče je težko, ravno zaradi tega hodim-o solo v hribe. Problem pri druženju je tempo, kraj bivanja posameznikov, čas, vreme, nekateri imajo plane, želje, obveznosti, prilagajat se v nedogled tudi ne gre, tko da smo na koncu odvisni od lastnih idej, želj, kar ˝si skuhaš to poješ˝.

Točno tako,mene bi motilo hitenje na poti ker rad fotografiram zato rabim malo več časa.Meni je pomembna lepota narave neokrnjenost,mir kar se najde samo na brezpotjih ali tam kjer drugi ne upajo ali pa ne vedo kje se pot začne.Včasih vrh niti ni pomemben in se tura sproti prilagodi.Veliko poti se najde če le malo obrneš internet in knjige se pripraviš in greš.Tudi nižji hribi so lepi in po na njih po katerih se malo hodi ali pa niso niti tako znane.Sploh pa v letošnjem kilavem vremenu ko se včasih ne splača voziti kar nekaj kilometrov do gora.

Vsekakor je samohodstvo kdaj pa kdaj dobrodošlo za dušo, vendar se moramo zavedati, da v primeru poškodbe nimamo nikogar.
Recimo, da si zlomimo nogo (kar v zahtevnem brezpotju ni nemogoče, posebej če se prebijamo čez kakšne borovce in ne vemo, kaj je spodaj), signala ni,... Lahko samo čakamo in upamo, da so tisti, ki smo jim povedali za načrtovano pot, poslušali in da jih pravočasno začne skrbet za nas. In seveda, da nismo vmes spremenili načrta in zavili kam drugam.

To je res, zato je treba bit še bolj previden, gor grem raje hitro, dol pa počasneje. Zna bit zelo problem v takem primeru, brezpotje, brez signala in noben ne ve kje si. Ampak poglej tud pri nabiranju gob, ko grem par kilometrov stran od kmetije, telefona ne jemljem s seboj, kmetije pa so raztresene na kilometre. Poškoduješ se lahko tudi doma, pri nabiranju jabolk, padeš dol in se polomiš, brat je bil dost po gorah pa se mu je speljal lojtra in pristal v bolnišnici ter na bolniški za 2 meseca. Tud na cestah se lahko mimogrede zgodi nezgoda od utrujenosti po turi zapelješ na nasprotni pas pa se zbudiš (če) v bolnišnici.

Al pa greš na morje pa te natakar nabuta

Al pa kr v bližnji bife, dva šnopca par krepkih besed pa te prebutajo, drug dan pa razlagaš kak si padu v grapo med spravilom sena.

Tako kot se ne bi nikoli odpovedala samohodstvu, se tudi ne bi nikoli navadila v gore hoditi v velikih skupinah. Kdaj pa kdaj že prija kakšna manjša družba, še posebno če se s sopotniki kolikor toliko ujameš, ker navdušenje, zadovoljstvo in srečo, ki se doživlja v gorah, je občasno lepo tudi deliti. Včasih je koga enostavno treba peljati tja, ker je tam tako nebeško lepo.

Kar se varnosti tiče je pol narejenega že pred turo; načrt in priprava, vreme, izbira ture, realna ocena psihofizične sposobnosti, primerna oprema, ustrezen način obveščanja domačih. Če je ob poti koča, povem kam in po kateri poti grem, kateri je moj avto, če je parkiran pred kočo, pustim listek v avtu z informacijo kam sem šla in po kateri poti, če na izhodišču ni koče, itd. Druga polovica pa je seveda pot, kjer se ne da vsega predvideti. Pot pa je kakor življenje; znanje in izkušnje nas delata modre in več kot je obojega, lažje se znajdemo. Če dodam še kanček poguma, nekoliko vedoželjnosti, malček strasti in veliko mero ljubezni do gora in narave, bomo po stezah in sledeh nedvomno dolgo in srečno hodili. Pa srečno na potkah in tudi tam kjer jih sploh ni.

Zelo lepo povedano Edina. Dodam samo še to: sam se moraš paziti in znati poslušati svoje telo.

Zagotovo je najbolje pustit listek na armaturi avta, kam se odpravljamo, potek poti. Sem tako pustil, ko sem šel na Veliki Oltar, Dovški križ, Šplevto, po dobrih 6 urah sem se že vrnil polno navdušenja nad Martuljškimi gorami. Potem sem šel še enkrat v jeseni na Dovški križ in Veliki Oltar, najtežja se mi je zdela Jugova grapa, čeprav v celoti zalito pa nekak si padca nebi smel privoščit. Sčasoma se navadiš na solo vzpone v družbi je lahko še bolj adrenalinsko, ko ti kdo sproži skalo pa jo dobiš v naročje, ali pa pri plezanju ferrate, padec nekoga posledično, če nisi dovolj narazen padeš še sam. Kadar grem po plezalni poti se potrudim, da sem med prvimi ravno zaradi padajočega šodra, sem bil zdaj pod Ledinam pod Slovensko plezalno pot pa še predno sem prišel do stene je že priletelo dol.

lg to z listkom na armaturi raje opusti, ker je idealno sporočilo lopovom koliko časa imajo na razpolago da ti podarijo kakih 100 € v avto Lej boljša varianta je da podoben listek s poročilom zatakneš z notranje strani za senčnik ali ga daš v predal in če se ti kaj pripeti in vozilo stoji več dni tam ga bodo reševalci ali policija tako ali tako odprli in prvo pogledali na ta dva mesta kjer se običajno nahaja prometna ali pa kak dokument z podatki o lastniku. Na takem obvestilu je zaželena tudi telefonska številka da poskušajo vzpostaviti stik ali pa če v prazno zvoni, locirati mesto telefona. Predvsem pa varen korak.