Sam-a v hribe

Čez vikend kaže na zeloo lepo vreme sicer malo vetrovno ampak lepo.Bi se mi katera pridružila na turi.?

L.P.

Jaz imam namen it za vikend na Grintovec (sobota ali nedelja).. tako da, če ti je tudi do moške družbe javi.. hehe..

Marky :Sem dobil žensko družbo,tako da kdaj drugič.V koncu oktobra ali v začetku novembra pa imamo padalci namen počastiti spomin na preminiulega Tomaža Humarja z poletom z vrha Grintovca ,tako da se lako takrat vidimo.

Zadnje leto hodim solo v gore za to leto sem si izbiral večinoma lovske, neoznačene poti, brezpotja in tudi markirane, kjer se včasih začne vzpon. Leta 2011/12 kar nekaj vzponov opravil v družbi še preostalih, ki radi zahajajo v gore a večinoma smo hodili označene zahtevne poti. Pri solo vzponih/sestopih sem pozoren na marsikaj, vsekakor je cilj tam kot start, priprave se začnejo že doma a ne v tolikšni meri, ker potemtakem poti nebi bile več zanimive. Če nekam grem ne rinem po nepotrebnem v problem, dokler se še da slediti komaj vidni potki in iskanje prehodov napredujem, ko vidim, da bi znal biti povratek prezahteven se zadovoljim do tiste točke dokler je šlo, tam si potem vzamem čas za počitek in srečen sem, da sem se tako odločil, bolj cenim to, kot napredovanje v problem, vrh bo že počakal. Najbolj me je nekak navdušil vzpon na Vrh Krnice (Loška stena) a vsak vzpon dosedaj mi je bil všečen. Bolj ko sem hodil po zahtevnih poteh, v večini so bile vse sem se včasih zamislil nad tem, kaj če gre kdaj kaj narobe in postal sem še bolj pozoren na samega sebe/teren/vreme/čas povratka (možnost padajočih skalc, strme trave, mokre trave, utrujenost, kolk ur sem spal, čas vožnje, ki posledično me utrudi, razpoloženje, moč, trenutno zdravstveno stanje, trenutno vreme, spremljanje kaj se kje kaj dogaja itd). Pozoren sem bil tudi na svojo kondicijo, moč, včasih ko sem se vračal čez Vršič sem se vprašal, kaj če bi skočil še na Malo MOjstrovko po plezalni ali Prisank vsekakor sem o tem premišljeval in prišel do zaključka, vožnja nazaj domov je še dolga, utrujenost bo še sledila in odločitev je bila več kot jasna, da si izberem samo eno vzpon. Tud skok po Hanzovi na Malo Mojstrovko sredi turistične sezone bi mi lahko predstavljal resen problem že po enem vzponu, pohodniki, ki bi bili nad mano ali se vračal po Hanzovi ni vrag, da kdo nebi sprožil kakšno pošiljko šodra. Šel sem že po Hanzovi a bil ob sončnem vzhodu, tako sem se nekak izognil, da kaj ne prileti dol od nekoga, ki je malo manj previden. Kadar je bila sezona na višku sem se umaknil na brezpotje in si tam izboril samoto, mir včasih ga je bilo v izobilju in skoraj da malo pogrešal vsaj koga. Jesen je tu, sledi ji zima in ponovno bodo na sporedu zimski vzponi, letni teren mi je poznan, grape kjer bi se šlo pozimi prav tako a odločitev je tu padla, da samo v primernih snežnih razmerah kam višje. V preteklosti nekak nisem zbral poguma, volje in dodatnega denarja za udeležbo kakšnega tečaja a upam in previden bom še naprej...a kaj ko kljub previdnosti, znanju, opremi narava ne opozarja, samo udari sploh pa pozimi, zato tu največ namenim pozornosti.

Tudi jaz hodim sam v hribe in gore.Pred leti se mi nihče ni hotel pridružiti pa sem si rekel bom pa sam hodil in tako sem se tudi navadil.Je pa prednost saj si dan sam izberem kdaj mi paše.Skupine in planinska društva mi ne ugajajo saj si tam vezan na datum in vedno ni lepo vreme.če pa samoiniciativno pa grem takrat ko je lep dan.Saj me celo v službo hodijo iskat če bi se pridružil kateremu od društev pa še se do sedaj nisem odločil.Imam svoj sistem kako se pripravim na turo in do sedaj je vedno vse klapalo.Sem že tudi obrnil-oziroma na sami turi spremenil načrt.Zaradi vremenskih dejavnikov npr. močan veter al pa da nisem bil 100% glede poti,naslednjič pa je uspelo.Hodim počasi ker rad tudi fotografiram s tem turo doživim dvakrat.V naravo,hribe in gore hodim predvsem zaradi sebe za svoj užitek,predvsem v letnem času pozimi pa ne veliko predvsem na hribčke in lažje dostopne dvatisočake.Nekatere poti so mi tako všeč da se vsako leto podam po njih na vrh.Zadnje čase me bolj vleče v brezpotja neoznačene poti saj je večji mir in samota na njih ter pravo doživetje gora.Nevem kaj mi je pa bilo zadnje čase da me je zamikalo da bi pa le bilo fajn koga zraven povabiti a si nato vedno premislim saj nikogar ne poznam točno in ne tudi zaupam.Planov pa je še veliko predvsem za jesenski čas.

15.12 Triglav ob sončnem vzhodu, ura je bila nekaj čez polnoč, ko sem bil še pokonci, zunaj je svetila luna, jasno nebo. Grem v pojstlo, niti nisem zaspal samo mislil sem, zakaj bi spal, če so lahko sanje resnične. Brez spanca vstanem, v kuhinji vidim brata mu povem, da grem na Triglav (starejši pripravnik alpinističnega odseka) mu še povem spal bom med potjo, ko sem bom povzpenjal, se mi nasmehne in gre spat. Skuham si kavo, opremo sem že imel pripravljeno zapeljem se na izhodišče, kjer srečam še dva pohodnika, štartala sta nekaj minut pred mano. Iz gozda so se videle osvetlejene gore MDV-Tosc a je luna hitro zašla in postalo je temno, kot v rogu. Dva pohodnika ostaneta zadaj na Kalvariji dohitim še enega, ko prispem na Kredarico je gorela luč, če še te nebi bilo še vedel nebi, da sem na Kredarici (malo za hec, pot mi je bila poznana v zimskih razmerah). Oprema in proti Triglavu, do vrha Malega Triglava je bilo še temno in brez lučke nebi šlo, sneg je bil trd, ponekod leden. Na vrhu Malega Triglava ugasnem lučko in nadaljujem pot proti vrhu, kjer dočakam sončni vzhod, malo so ga zakrivili oblaki a imet jasno nebo je malo težko. Zjutraj pihalo ni, dan pa je prinesel tudi nekaj vetra, hoja z derezam je bila po snegu super. Ker ta dan nisem spal sem se odločil brez daljšega sončkanja na Kredarici za sestop in domov. Ne moti me včasih malo hitenja a ker vem, da mogoče bodo spet te sanje resnične. Zimska pravljica.
Spletni album:
https://plus.google.com/photos/114400986607884783562/albums/5957605407602478513?banner=pwa&sort=1

V nedeljo popoldne na Komno,
naslednji dan pa proti Krnskim.
Prespal in naslednji dan nazaj.

https://plus.google.com/u/0/photos/+BojanMarusic/albums/5958752927677564705

Tudi jaz rad hodim sam, ker si tako sam izbiraš tempo, postanke. Pa tudi veliko slikam in tako bolj počasi napredujem. Res pa je težko najti enakovrednega sopotnika. Za ene si prepočasen, za druge prehiter. Za slednje ni več bojazni, ker se mi je tempo zaradi slikanja zelo upočasnil. To leto sem sicer precej hodil s društvi in tudi s sodelavcem.Že pregledujem priročnik od Mašere-55 zavarovanih plezalnih poti in Bohinjske gore od Miheliča in načrtujem ture za naslednjo kopno sezono.Zelo so mi všeč Julijci na oni strani meje. Čaka me Strma peč,celotna Ceria-Merlone,pot Anita Goitan,Viš,pot Norina.

Ljubitelj gora, pridružujem se tvojim občutkom.

Sedim tam vrh dragih gora,
ko slišim le bitje srca,
se prepustim notranji sreči,
ki pogreje me, kakor sedel bi ob peči.
To je tisto notranje veselje,
ki od doma v gore me pelje.
Rad odzovem se tem občutkom,
srca sreče, veselim trenutkom.

Sam je biti lepo samo ob dedovanju.

he, he, he pa še to odkar uvajajo davke na nepremičnine nič več

miri takrat je največ družbe pa niti povabit jih ni treba se kr sami povabjo

Včeraj, kot ponavadi solo na Jezersk, šel po Slovenski poti mimo Kranjske koče in po plezalni poti na Veliko Babo. Na plezalni poti ni bilo nobenga prve obiskovalce sem srečal pod vrhom Velike Babe. Na vrhu nisem bil dolgo in se odpravil še na Ledinski vrh, ves čas sem si ogledoval Storžek. Greben, ki je na videz zelo zračen, približal sem se in zaupal sebi (II.st), po kratkem času sem bil že pri možicu, grem še po grebenu do križa in nato spust po plezalnem delu. Med sedloma sem se odločil, da raje sestopim v dolino, saj je v tako toplem dnevu težko hodit, popije se veliko tekočine. Kar veliko je bilo pohodnikov, se zavedam, da je premagovat take vzpone vsaj 2x, če ne 3x težje, kot v družbi a kjer je volja, moč je tudi cilj.

Rad grem sam v hribe, saj iskanje primernega somišljenika, ki bi enako užival, v isti smeri, s podobno kondicijo še zdaleč ni enostavno. Morda s časom povabim svoje otroke, ne vem pa, če bodo zaznali enako čarobnost kot jo sam, ko ti dan zarišejo oskubljeni macesnovi viharniki ali pravljica rododendrona ob gorski potki. Davno nazaj sem bil alpinist, preživel nekaj prav žalostnih (lastnih) izkušenj, se ukvarjal vmes z mnogo športi (predvsem individualnimi) in so me hribi preko turnih smuk spet poklicali nazaj. Največ napak se zgodi na enostavnih terenih zaradi neznanja, neizkušenost! To je večna resnica in skupina je včasih lahko zelo varljiva čreda....Na odhod se pripravim doma, danes je na voljo izjemno število informacij proti tistim pred 20timi leti, povem sorodnikom kam grem in javim takoj ko je mogoče, da sem varno nazaj.

Tudi sama veliko samotarim po hribih, tudi po zahtevnejših poteh in brezpotjih. Malo zaradi potrebe, malo pa tudi zato, ker družba s časom preneha s stalnim zahajanjem v gore. Sicer sem družabno bitje, ampak skupine nekako niso moje področje, sploh ne velike. Opažam pa, da iz mojih pohajanj izginjajo zahtevnejše poti čez mejo. Pa me zanima, če bi se še kdo kake ture lotil prej v družbi kot sam.

Na zahtevna izgubljanja raje hodim v družbi. Zmeda je tako večja, izkušnja pa bolj zabavna.

Samohodstvo mi pa precej omejuje manjko prevoza.

Kot zgleda nas veliko enako razmišlja ki smo samohodci.Res pa je neumno mišljenje da bi vzel kar nekega neznanca zraven na turo pa tudi to ko se nekje zaide na brezpotju bi bila kakšna družba dobrodošla več glav več ve,ali pač.Na koncu se vse pošlihta in spet na pravi smeri ko pa stopim na vrh pa zadovoljstvo nepopisno da mi je uspelo samemu.Tako pač je in še bo trajalo

Ko sem prvič doma napovedala samostojni vzpon na Storžič, je mož mislil, da se hecam. Zjutraj je bila postelja prazna ob njem
Potem je bil še Jalovec, Mojstrovka, Prečenje spodnjih Bohinjskih, Brana, Tosc... Tam , visoko med pticami in kozorogi občutim svobodo, urejam misli, se razvedrim in spočijem. Čudovito je!

Izredno lepo je ko otroci toliko odrastejo da jih lahko vzameš s seboj in ko vesel opazuješ da to naredijo iz veselja in z navdušenjem in ko ugotoviš da bova s sinom letos dokončala lansko začeto pot po obvezni SPP in kaj vse je sin v tem času dosegel, pa čeprav je lanskega junija prvič presegel črto 2000 m na svojem prvem dvatisočaku Stolu

primoza, hvala mu bom sporočil, je ponosen na to