Sam-a v hribe

Se podpišem pod viharnika!
Poškoduješ (padeš ali zdrsneš) vedno sam. Tudi če jih je okrog 100, poškodba zato ni nič manjša(če se pa ubiješ, ti pa družba sploh ne more pomagati). Recimo da sta potem prva pomoč in morebitno klicanje na pomoč malo olajšana, če so okrog tebe drugi, a to je ključno le tam, kjer ni gsm signala oz. če si zelo hudo poškodovan, kar ni tako pogosto, če pa si, pa je velikokrat usodno že na mestu samem. Lp!

Ne da sem od vedno zagovornik, da greš sam v hribe, vendar zdaj tudi jaz to počnem. Sicer ko mam namen iti, še komu povem, če pa ne dobim družbe pa se odpravim sam. Ker drugače si lahko skoz doma in potem zvečer gledaš na tem forumu, kje so bili drugi.

sicer zelo rada hodim v hribe, če poti poznam. Za tehnično zahtevne ture pa je dobro imeti nekoga, ki je izkušen gornik.

Edina nujna stvar, če hodiš sam je prav to: da si IZKUŠEN gornik...

Že, ampak kje postaviti mejo, kdo je izkušen in kdo ne?

in katere ture zahtevajo bolj ali manj izkušenega gornika

Po mojem je izkušen gornik tisti ki se znajde v 99% situacijah v katere se poda.

Izkušenost = znanje x izkušnje

Tisti en procent pač pade na nepredvideno .

Ja, v gorah je podobno kot v življenju. Če sam s sabo ne zdržiš, potem tudi v dvoje ne gre...

ma vsi ste heroji...

Jaz samega sebe ne bi niti približno opisal kot izkušenega. Zato zaenkrat sam v hribe reš še ne pride v poštev. Imam dovoj kondicije in ogromno voljo in veselje, ampak je pa težko najdi istomisleče ljudi z veliko časa in veselja. Ampak kako pa naj drugače pridem do izkušenj, kot pa da čim več v spremstvu izkušenejših,

Pa res vsak po svoje ... ampak ni nekaj lepega, če greš s partnerjem v hribe, no ali parterko. ... pa ta malo pomerka nate.
LP!

jprim.....se strinjam s teboj,s partnerjem v hribe hodit,je čudovito

...no morda pa eni hodijo sami v hribi samo zato, da pobegnejo pred partnerjem.

.. eni pa iščemo partnerke po hribih haha...

jprim bo kar držalo, vsak ima svoje razloge in je kar fajn, da smo si različni. No, jaz hodim tudi z družbo v hribe, vendar je boljš, če greš sam. Vse nekako drugače doživiš

benjamin7, dobra misel.

Seveda je kar velika razlika med hojo v družbi in hojo samotnega jezdeca. Naj opišem le en slikovit primer. Mislim, da je bilo lani na grebenu pod Babo nad Jenkovo planino nad Jezerskim. Med sestopom srečam prijazno gospo. "A tukajle čez je treba?", mi navrže na izpostavljenem delu, kjer je fino imet malo ravnotežja. "Jap, odvrnem, drugje ne bo šlo." In ona nazaj:" Veste, saj jaz sem izkušena gornica, veliko hodim s planinskimi društvi!" Fino, si mislim, zanimiva logika ... "No, potlej pa le čez!" - in v pomoč še enkrat preskočim, a ona ... Kot sem pozneje pošpegal, je obrnila. Pred slovesom sem ji prišepnil, da če že tam ne bo šlo, je pod vrhom še neprimerljivo zahtevnejše.

Smo si pa ljudje različni. In prav je tako. Nekdo v hribe le z družbo, drug pač sam. Ni potrebe po doktoratu. Razlogov za eno ali drugo je lahko malo morje. Tudi sam pa opažam, o ja, da vedno več punc hodi brez partnerjev.

Brezpotij in raziskovanja pristopov se lotim sam. Tako sem se navadil ( ko je starejši kolega prenehal zaradi zdravstvenih težav, hoditi po zahtevnih brezpotjih ). Čutila so bolj na preži in o morebitnih poškodbah ne razmišljam. Včasih, se za katero pot odločim šele med vožnjo. V tem primeru, ženi pošljem SMS ( ime gore, ki jo bom obiskal ) v slučaju, da se mi kaj zgodi.
Grem pa tudi z veseljem s kom ali pa koga vzamem sabo. Na brezpotja ( ko grem prvič ), pa ne vabim nikogar.

A ta fotka je pa že letošnja?

Spet moram it malo sama raziskovat oz. se zgubljat po hribih :-)))

Sem ti zraven naložil letošnjo Lansko leto je bila takšna megla, da sem letos ponovil.