»Ma, ob lepih dnevih se vidi do Benetk. Škoda, ker nista prišli včeraj.«, je dejal natakar v gostišču na vrhu. Vendar pa – lahko rečem, da je njegova prijaznost odtehtala slabše razglede, saj morja res nisva videli, Julijci pa so občasno pokazali obrise. »Megličasto« je bilo v teh koncih včeraj.
V bistvu naju to sploh ni nič motilo, sonca je bilo dovolj za kratke rokave, dobro voljo pa sva nesli že s seboj. Prost dan sva prvotno namenili obiranju oljk, a so že dan prej uspeli zaključiti in tako sva dobili priložnost, da končno obiščeva Sveto goro. No, zame je bilo prvič, »moja romarka« jo obišče večkrat. Ker je preteklo že precej časa od najinega zadnjega skupnega potepanja, sva izbrali pot
Pod Skalnico – Sveta gora, ki je položna in dovolj dolga, da nisi prehitro na vrhu. Romarjev včeraj ni bilo veliko, več ali manj sva »samevali« in najbrž sva se tudi zato na vrhu zadržali več časa kot sva ga skupaj porabili za vzpon in spust. Pa še dobre kakijeve rezine so nama postregli… in zahajanje sonca, je bilo kljub meglicam lepo opazovati… Zagotovo pridem še kdaj, preveriti, če se res vidi do Benetk…
O razmerah pa - kaj drugega kot jesensko lepe, ne morem napisati.