Primorski konci me vedno znova navdušijo, tako s prijetnimi domačini, mediteransko klimo in kraško pokrajino.
Popoldne po opravku sem imel še dovolj časa za moj prvi obisk Svete gore, ene od treh glavnih svetišč pri nas.Skupaj z Brezjem in Ptujsko goro predstavljajo trikotno stičišče božjih energij Slovenije.Sam prostor okoli cerkve sem občutil kot zelo pozitiven in človeka zelo pomirja ter sprošča.Skupaj z izjemnimi razgledi za to skromno višino 681m, kjer se razločno vidi celotni Bohinjski greben, Krn, masiv Kanina, na jugu pa Monfalcone s Tržaškim zalivom, doda samo še piko na I.Pozimi Sveto Goro vedno na malo zasneži, tam do 20cm, sneg sicer ne vztraja za dolgo.Gor prihajajo verniki s Prekmurja, Ljubljane, Italije, Madžarske, prepaljeni goričani
pa gredo na goro po osvežitev.Lokal je bil zaprt, zato sem vodo našel za cerkvijo
, Na Prevalu 380m nižje sem končno le prišel do dveh radlerjev in kave ter zelo prijetnih pogovorov z domačini.Eden od njih je pravil, da so pozimi za novo leto v Bovcu nazdravili z Jegermajstrom in Kokto celo z lokalcem Janezom Janšo.Prosili ga za pomoč pri sanaciji obupnih primorskih cest, Janša pa njim;nič ne moremo, saj so vse že pokradli
.Oni pa njemu v smeh.
Tako se zelo prijetnega dne ob zatonu sonca odpeljem v 1h in 102 km oddaljeno domačo Ljubljano
.