Špik je bil v planu že spomladi, še v snegu, a se je ta do sedaj ohranil le še v redkih zaplatah, bolj v veselje, kot za oviro
.
Čeprav sva opremo s sabo nosila, je ni bilo potrebno uporabiti.
Sem pa pozabila, da moraš premagati kar 1600 višincev, da se povzpneš na njegov vrh in če so le ti opravljeni preko Kačjega grabna, je to kar pravi preizkus vzdržljivosti.
Vrh, ki si zasluži vse spoštovanje, tako s svojo podobo kot s svojimi pogledi na drzne ostrice, škrbine, prekrasne krnice. Med vrhovi sva ujela tudi bleščeč pogled na jezero pri Jasni.
Najbolj pa me je pritegnil pogled na svet med Kukovo špico in Špikom, na melišča in krnice pod temi gorami, tudi idilično oazo treh macesnov sva nekako ujela v pogledu.
Na vrhu včeraj poleg naju le en gospod, vse skupaj sva srečala še štiri pohodnike. Raj za pohod na tak vrh kot je Špik! Še gamsu pod ostenjem Špika se ni včeraj nikamor mudilo, užival je v svojem svetu.
Zaključek pa ob Veliki Pišnici z namakanjem nog v vodi in zasluženim pivom v roki
.