Tudi meni se je izpolnila želja po tej mulatjeri nad Trento, med dopustovanjem v Kr. Gori konec julija.
Pogumno smo jo mahnili trije, jaz, mož in pes. Ker je bila lepa nedelja, je bila gor kar gneča - vse skupaj sva srečala 4 pohodnike in ob povratku še domačina Lojzeta. Primorski pohodnici sta na planini obrnili, meni pa sta osvežitev in počitek pri studencu dala novih moči, da smo lahko nadaljevali vse do lovske koče na Berebici in še naprej na vrh Na Glavi. Sledil nam je starejši par iz Nemčije(!), ki sta bivala v bližnjem kampu v Trenti, on je odkril to pot na aplikaciji, ker ne sme biti prehudih klancev. Res jih ni, se pa vseeno nabere tako kilometrov kot višincev ... Tako smo se večkrat srečali, pri koči skupaj pomalicali, tudi vrh smo odkrili skupaj v tistem zaraslem ruševju (sledite na koncu stezici v levo, ne na desno!). Razgledi z mulatjere, ko se odpre blizu koče, so bili krasni, z vrha še bolj.
Je pa bilo ob sestopu čedalje bolj vroče, kar se je poznalo predvsem psu. Klepetala sva z Nemcema, verjetno nas je Lojze na svojem vrtu že dlje časa poslušal in se potem oglasil, kako smo glasni.
Ja, verjetno še toliko bolj, če živiš in delaš v takem miru in idili ... Nemca sta se mu čudila in čudila. Malo nas je povprašal po stanju poti, vse bp. Za piko na i je potem v dolini še kako pasala osvežitev v Soči, smo kar oživeli.