Na prvi poletni dan prvič na Stegovnik.
Začela sva pri rampi v Dolu, se usmerila proti oknu, in do tja hodila bolj po svoje. Pod stenami Stegovnika naju presenetita dva gamsa, ki sta dirjala točno v najino smer. Tekla sta dober meter mimo mene. Dobro rejena! Divje!
Pot na Stegovnik je, razen tistega izpuljenega klina pri oknih in kar nekaj podrtih dreves, brez posebnosti, kopna.
Na grebenu je sonce že ogrelo rastlinje, in omamne gorske vonjave so začele žgečkati čutila! Na vrhu posediva in pomalicava. Srečala sva nekaj planincev, med njimi je bil tudi @Trobec, lep pozdrav, takoj sem te prepoznal!
Potep sva nadaljevala v smeri Ruša, in pri Lojtri zavila gor. Zelo se je ogrelo! Na Rušu si v senci oddahneva, nato pa na slepo navzdol v smeri Močnikovega sedla. Kmalu v zavetju smrekovega gozda stopiva na sedlo, od koder se še enkrat nameniva navzgor, v strmino Bukovega vrha. Nekaj časa naju vodi steza, potem pa bolj brezpotno po lepem vršnem grebenu na osamljen vrh s prelepo jaso. Bukovec je s svojo diskretno zamaknjenostjo idealen za počitek v miru. Janez že malo zadrema, jaz pa tudi skoraj, treba bo dol. Z Bukovca se usmeriva naravnost v smeri Dola. Vseskozi po strmem grebenu, ob ograji, in na koncu po brutalni strmini točno do avta. Lep izlet, lepi konci! Žal mi je le, da se nisva na začetku takoj usmerila levo navzgor proti Javorniku, ker bi bil krog potem popolno sklenjen.
Srečno!