Zjutraj vreme ni obetalo. Ob 5h ko sem vstal je pri nas zapihalo in se kar ulilo.
Ko sem vozil proti Tržiču se je od zahoda sicer že začelo jasniti, Julijci so nekako že bili v jasnini,ostalo je bilo pa še vse v črnih oblakih. V Tržiču nakupim hrano, nato pa proti Domu pod Storžičem. Mislim si da ni ravno pametno v takem vremenu izzivati gore. No, še vedno lahko obrnem če bo treba...
Parkiram tik pred znakom prepovedi vožnje - čehe, ki so peljali mimo, znak očitno ni motil.
Srečam jih potem pri domu. "Dnes muže pršet!", pravi eden od njih. Pozdravim še prijaznega španjelčka pri domu in se odpravim.
Kljub temu, da so bili nad Storžičem še črni oblaki in je bilo mokro po poti, grem naprej. Vzpnem se po kolovozu in po gozdni poti do Male Poljane. Nadaljujem do Velike Poljane - tam se mi odpre pogled na kranjsko stran kjer se je sicer že jasnilo. Tam tudi pomalcam in se odpravim do razcepa dveh poti. Jah nič, grem na greben.
Še vedno sem v gozdni meji in če se ulije grem lahko nazaj.
Sledim torej poti, ki se začne vzpenjati in po kake 15 minut postane kar konkretno strma in izpostavljena in pridem na vrh, ki naj bi po opisu tu na hribi.net bil Psica. Z nje grem najprej dol pa gor nato pa pridem do zajle, ki gre strmo navzdol in je tudi kar krušljiva...oooups.
Morda pa le ni pretirana oznaka na začetku na smerokazu, da gre za zelo zahtevno pot.
Naprej je sicer bilo lažje a tudi kar krušljivo - ker je pot tudi izpostavljena kot se za greben spodobi je treba paziti na oprimke. Varoval do stika s potjo iz Žrela potem ni več, je pa po moji oceni vse plezanje v mejah I, morda I+. Črni oblaki so še vedno bili na nebu, sedaj se je zoblačilo tudi proti Julijcem. Samo, da me na grebenu ne dobi,... Niso pa to bili nevihtni oblaki a kaka plohica bi se lahko ulila. Sicer pa mi je bilo zelo luštno poplezavati gor in dol. Razgledi predvsem na sosednje Karavanke od Pece do Stola so bili lepi. Zares eden najlepših in tudi tehnično zanimivih grebenov do sedaj.
Potem pridem do stika poti z Žrelom. Po njem pot postane za nekaj časa dolgočasna hodačina a ne za dolgo. Po kake 10 min moram zopet poplezati in uporabiti varovala. Ena od zajl je malo strmejša. Morda se mi je tu zdelo še majčkeno težje kot do stika. Ko se zanimiv del neha (izpostavljenost sicer nikoli ne popusti) se začne tisto: saj je že blizu vrh, ah ne je še daleč.
Na vrhu že vidim nekoga, ki se ob križu razteguje.
No, nisem edini manijak, ki je v takem rinil na Storžič!
Mimo stika s potjo iz Javornika in tisto iz Kališča končno dosežem vrh. Onega tipa ni več. Vreme je zdržalo!
Po nekaj časa na vrhu in premišlejvanju kako bi tudi nazaj šel po grebenu(zgornji del bi bil malo zahtevnejši navzdol, po stiku s potjo iz Žrela pa bi bilo več ali manj nekje iste težavnosti, tista problematična zajla pa bi šla sedaj navzgor), če bi bilo vreme bolj stabilno, pride skupina dveh fantov in dekleta iz smeri Kališča. Zapletemo se v klepet o tem in onem, se razgledujemo okoli,... medtem pa se začenjajo oblaki trgati in pojavi se sonce. A iz doline se začenja dvigati megla na greben, zato se po slovesu od druščine zapodim kar proti Planini Javornik. Sicer pa me je zelo mikalo iti tudi v obratni smeri po grebenu!
No ko se spustim proti Javorniku, vidim sicer da je megla zajela greben, a ko na križišču zavijem nazaj proti Veliki Poljani se že razkadi. Škoda, lahko bi šel po gebenu nazaj! Pa drugič! Sicer pa se je razjasnilo in začelo že kar pripekati. Napoved iz hribi.net je bila zopet točna!
Pridem nazaj do razcepa poti in čez Malo in Veliko Poljano pridem spet do Doma pod Storžičem. Tam naročim pivo in njihovo specialiteto: čemaževo juho s skutinim cmokom. Za vse skupaj 5 EUR se mi ne zdi veliko. Bilo je tudi zelo dobro, oskrbnik pa tudi prijazen. K sosednji mizi so tisti Čehi od zjutraj prisednouli a mluvili.
Po obroku pozdravim še peseka nato pa nazaj proti avtu, v Tržiču še na sladoled in domov. Eden lepših letošnjih izletov!