Petek 31.7.2020
Ker so noge od torkovega sončnega vzhoda na Grintovcu bile še utrujene, in ker že res dolgo nisem šel iz Kamniške Bistrice na Kamniško sedlo, sem rekel grem zgodaj in bom zgodaj nazaj.
Štartam ob 4.00 od doma v Kamniški Bistrici in po klasiki proti Kamniškem sedlu. Sopara v gozdu ni popustila do pastircev, lahko bi me ožel. Ob 6.00 na sedlu mir, radio je diskretno igral in sonce je že barvalo dan, najprej Tursko goro in Rinke. Ko sem sopihal proti Brani še nisem vedel, da bo Turska gora tista h kateri me bo najbolj vleklo. Ko sem malical na Brani, je na vrh priplezal vesel in zagnan fant, s katerim sva na kratko dve besedi in srečno! Rekel je, da ga nižje čaka prijatelj in da gresta še naprej, čez Kotliče na Tursko! To je bilo to! Kot da bi me potegnila k sebi in mi prišepnila na uho, da naj pridem na obisk. Smešno ane? Ja, niso gore naše, mi smo njihovi in njihove, gore si nas vzamejo! Čez Kotliče sem poskakoval od sreče, vsak trenutek napora je bil vesel. Polno cvetja. Na vrh Turske gore (9.00) so istočasno z mano stopili tudi že prvi planinci s smeri žleba. Vidno zadovoljni smo vsi posedeli na prelepi gori. Pogled mi je uhajal proti Žmavcarjem in že sem se veselil sestopa. Ker čas leti in vreme ne sprašuje, je bilo treba v dolino in v KB na pivo. Lepo je bilo!
Bivak pod Skuto je v dobrem stanju, pospravljen, to je dobro, vrata se zapirajo.
Pot Kamniška Bistrica - Kamniško sedlo dobro vzdrževana in prehodna.
Kamniško sedlo - Brana brez posebnosti.
Čez kotliče prehodno.
Do bivaka pod Skuto in čez Žmavcarje vse ok!
Srečno!