Velika planina

Potem sva bila pa verjetno včeraj na isti vožnji .
( tista neroda s kosmatincem )

Hojla! Gledam osemletnega kužka - čistokrvni mešanček. Kako je svet majhen.
Jutri ponovim vajo. Ob dvanajstih na nihalki, pol greva pa na pir.

Jutri ne bo šlo, ob priliki pa zagotovo. Do takrat pa srečno na tvojih poteh.

Hvala, in srečo v hribih tudi tebi.

Vse do Mickine bajte suho, toplo sonce me je lepo božalo. Višje se je listje uneslo, na planem mrzlo in vetrovno. V Jarškem domu edini gost, v nihalki sam, tudi v avtobusu edini potnik

Včeraj se mi ni ljubilo do Gradišča, saj je bilo mrzlo in vetrovno, zato na Pirčevem vrhu obrnem. Srečal sem le dva fanta, saj je bilo ozračje daleč od idealnih razmer. Podlaga pomrznjena, podplati so lepo grabili. Nekaj snegca le nad Mickino bajto.

Upala sem, da je dobila več snega...

Snega je le za sankat po glavnem kanalu pod Zelenim robom. Sicer pa je včeraj zjutraj lepo hrustljalo pod nogami nad Primožem, saj je zemlja pomrznjena. V momentu, ko pridem v Črnuški dom na čaj, se pojavi tudi sonce, ki me je prijetno grelo v hrbet med potjo proti Gradišču. Na poti, v koči in planini mrtvilo, začuda še kavk ni bilo.

Otroški vlečnici oz. traku bi se prav podalo tvoje predlagano ime.

...na Poljanskem robu so kavke pozirale tokrat

A je cesta do parkirišča na Rakovih ravneh splužena? Se da priti do tja brez 4x4 oziroma verig?

Danes so se vozili na vsa možna parkirišča. Do kamnoloma je kopna cesta, ostale so zasnežene, a splužene. Obiska pa, kot med korono.

Včeraj iz Stahovice mimo sv. Primoža na Gradišče. Planina je lepo pobeljena. Večina jih obrne pri sv. Primožu, a tudi naprej je bilo kar nekaj obiska. Pot shojena. Sneg sipek, tako da se je pogosto kar udiralo. Na planini je kar dobro brilo, razgledi pa seveda fantastični. Pri avtu tik pred nočjo.

Garmont, slika 6 je potrditev, da Slovenci res dobro skrbimo za zdravje. Vse polno železja potrjuje, da nam ni žal ne časa ne truda, da absorbiramo nujno potrebno dozo vitamina D.

Hi hi ...in če bi bilo možno parkirat na Zelenem robu, bi se ves ta pleh s šeste slike preselil tja gor. Nekaj D vitamina pa bi absorbiral le, če bi pirček žulil pred gostilno, ne pa za šankom.

Zjutraj me je bilo strah, da ne bo nič s soncem tam gor, pa sem se na srečo motil. Plehnatega konjička kot vedno pustim pred Calcitom, cesta proti Primožu je delno kopna, drugače pa na debelo posuta s šodrom. Derezice so ostale v ruzačku tudi pozneje, saj ni skoraj nikjer gladkega ledu. Tudi jakne ali kape nisem rabil, saj je bilo zgoraj veliko topleje, kot na štartu. Z moje strani nobenega prometa, nihalka pa nabito polna dopustnikov. Avtobus sem ujel za rep, saj je nihalkar zopet zamujal z vožnjo.

Po dnevu premora zopet tečem gor. Cesta do Primoža že popolnoma kopna, rahlo ovirajoč poledenel sneg se začne malo pod Mickino bajto. Suhi kamni dovolj pogosto štrlijo iz snega, da se da lepo napredovat v breg. Dober profil podplatov in palice, ter trak za ušesa po vršni planoti so zaenkrat osnovna oprema. Sneg močno pobira. Ali ga odpihne ali skopni. Danes sem bil na postaji pol minute pred avtobusom

Včeraj tam gori še boljši pogoji. Do Primoža pomrznjeno, višje je čutiti inverzijo, toplo, brez najmanjše sapice, pot do Mickine bajte popolnoma suha. Čez Pirčev vrh tanek led, čez Pasje pečine še hujše, pot je tudi sicer od avgustovske ujme zaprta in pristop gladko odsvetujem. Na Planini več kopnine, kot beline, v Jarškega grem pozdravit Lidijo. Imel sem tudi urco časa za telohke, saj je nihalka zaradi izpada elektrike štartala namesto ob 12 tih šele ob 13-tih. Avtobus mi je seveda že zdavnaj ušel, pobere me prijeten hribovec, ki se je vračal s Kamniškega sedla. Hvala ti, mladenič!

Snega, ledu ali blata s stahoviške smeri ni nikjer več, odprtost koč se glede na pomladanske pogoje ne spreminja, smučarja na Vel'ki to zimo nisem videl nobenega.

Danes na Veliko planino malo drugače.
S Kranjskega raka po gozdni stezici, nato po cesti do planine Dol. Na Parkirišču Ušivec kar precej avtomobilov. Od planine Dol preko planine Konjščice na Koritni vrh in naprej na Gradišče. Nato mimo Domžalskega doma in postanek v Črnuškem domu. Povratek preko Gojške planine, nato po gozdu do izhodišča. Na planini Konjščici nas je ujela krajša ploha ivja. Ljudi malo, sonce se je prebijalo izza oblakov, pot brez posebnosti.