Dan nasprotij. Napovedano je bilo lepo vreme, pa temu ni bilo tako. Daleč od tega. Hotela sva na Kanin, pa nisva prišla. Tudi daleč od tega. Vse skupaj se je obetal klavrn dan, pa na srečo ni bilo tako. Daleč od tega. Izbrala sva nove cilje, še vreme je sodelovalo in naredil se je krasen dan
.
Takole se je vse skupaj odvijalo …
Po poti 636 sva z Nevejskega prevala odšla proti sedlu Prevala, meji med Slovenijo in Italijo. Cilj je bil Visoki Kanin. Nekaj snežišč sva vsekakor pričakovala, zato sva imela kompletno zimsko opremo. Da pa ne bova prišla niti do zgornje postaje bovške žičnice pa nisva pričakovala. Snega je ogromno in porabila bi preveč časa in energije za nadaljevanje proti prvotnem cilju. Obrnila sva …
Sestopila sva do Prevale in cincala med direktnim sestopom po smučišču ali po malo daljši, a za naju neznani poti 636A. Odločila sva se za slednjo in ni nama bilo žal. Nenavadna pot po izrazitih ostankih bivšega morja je več kot opravičila pričakovanja. Ni pa to klasična stezica, je bolj napredovanje po skalnih gmotah, polnih škrapelj in globokih brezen. Še najbolj je podobna poti na bližnjo Bavho.
636A naju je pripeljala do koče Rif. Gilberti. Od tam sva se povzpela na sedlo Bila pec in še naprej na istoimenski vrh. Neoznačena stezica nanj je bistveno bolj uhojena kot pred leti, a še vedno ni za vsakogar. Nekoliko bolj je zahtevna skalna stopnja v začetku, nadaljevanje pa je ponekod izpostavljeno. Drugih težav ni. Sestop poteka po isti poti.
Vračala sva se direktno pod stenami Bele peči, kjer je raj za plezalce. Nešteto zapuščenih štrikov in marsikatera posmrtna obeležja pričajo o bogati zgodovini navpičnih sten. Nekaj plezalcev sva opazila tudi tokrat. Kasneje se pot 635 spremeni v mulatjero, ki naju je hitro dostavila v dolino. Zadovoljna in polna krasnih vtisov sva zaključila ne ravno obetaven dan
. Več v fotozgodbi …