Visoki Kanin

Poslušajte Igorja , ki je očitno naletel na nekaj takega kot jaz če še niste bili v lepem vrenenu v megli nikar je pa lepa turca.

Zjutraj se zapeljem do planine Krnice, potem pa hitro gor na Prevalo, saj je bilo še bolj "sveže", sledil je spust (večinoma po snegu) do koče Gilberti, pa na sedlo Bila peč in naprej proti bivaku Marušič. Na prvi polovici poti zavijem v levo proti kaninskemu ledeniku (označeno). Snežišča so na severni strani Kanina še obširna in brez cepina nikar proti steni, ker bo vsak dan bolj nevarno. Prestop s snega do stene je sedaj še razmeroma lahek, bo pa krajna poč vsak dan večja in globlja. Jeklenice, klini, posebna varovala, vse novo, Via Divisione Julia je sicer kratka a sladka in ravno prav razgibana ter strma, da te ogreje. Toplo priporočam samovarovanje, čelada pa je itak obvezna. Po grebenu se v nekaj minutah povzpnem na vrh Kanina, kjer pa tudi hitro obrnem in po grebenski poti sestopim na Dolge prode, pa dol pod Prestr. okno in po moji poti (uredil sem jo pred dvemi leti)pod steno Prestreljenika na Prestreljeniško škrbino in po planinski poti dol na Prevalo, spodaj so lani Italijani pri gradnji smučišča uničili del poti, katerega pa so le na pol sanirali. S Prevale nazaj v Krnico in na Mokrine na skupno kosilo s prijateljico. Vmes sem si ogledal še požar pod Plešivcem, ki se je danes precej razširil, žalostno, ker bo vse pogorelo. Turo vsaj še za kak mesec odsvetujem tistim, ki se bojijo snega.
p.s. rozka, tisto seveda niso bili gamsi, ampak kozorogi. Obisk koče pa vsekakor priporočam, Jola in Milivoj bosta vsakega lepo postregla.

Krasna obsežna krožna tura Igor!.Tudi v francoskih Savojih so me poznavalci gora opozorili,da se v avgustu snežni ledeniki začnejo spreminjati v živi led in ture postanejo precej težje na vrhove.Danes sem se le zapeljal proti KokrI,kjer sem hodil po osvežujoči strugi in obiskal še jeZero na Jezerskem in višjeležečo kmetijo Ancelj,kjer sem malo pokramljal z domačini.Tudi bivanje ni preveč drago na tur.kmetiji,za 25eur/dan s hrano vred.Danes je bilo tam kar znosno pri 28°C.

ps. Igor, hvala za poporavek

Z Nevejskega sedla po smučišču do koče Gilberti, zatem v smeri sedla Vršič in po grapi na škrbino v Pečeh, prečenje Dolgih prodov in vzpon po južni steni na vrh. Daljši zapis na www.turni-klub-gora.si

Žičnica v Neveji še ne obratuje, kar pa ni imelo bistvene vloge, saj sva bila tako prezgodnja. Šla sva po poti 635 in ugotovila, da tudi koča Gilberti še sameva. Nadaljevala sva bo botanični poti na sedlo Bila peč, resnici na ljubo je botanike ta čas še bolj malo. Pot naju je naprej vodila po udobni mulatjeri, vendar le do prve grape v kateri je bil trd pomrznjen sneg, s cepinom je bilo treba izsekati stope, saj za nekaj m ni imelo smisla dajati gor dereze, sekanje stopinj je bilo potrebno še v eni od naslednjih grap, druge sva prečila brez težav. Ko se pot odcepi pod Kaninski ledenik sva nadela dereze, saj je bilo celotno pobočje zasneženo in tako vse do vstopa v ferrato Via Julija, kjer sneg sega precej visoko v steno, krajne poči še ni. Tam sva nadela pasove in samovarovanje in se povzpela ob jeklenicah. Nekje na prvi tretjini je v grapi še sneg, zato je bilo treba poplezati malo naokoli, nadaljevanje do vrha pa je kopno. Z vrha sva opravila sestop po grebenski poti po slovenski strani in preko Dolgih prodov do Vrha Osojnic, sledil je spust pod Prestreljeniško okno, pa spet kratek vzpon, ter pod južno steno Prestreljenika po "moji" poti na Prestreljeniško sedlo, ter po planinski poti dol na Prevalo, ter naprej po zasneženem smučišču proti koči Gilberti, ki je bila še vedno zaprta, ter po smučišču v dolino. Lepa tura, lepo vreme, odlična družba. Potrebna je kompletna oprema za zimske vzpone in varovalni komplet.

Pričnem na B postaji gondolske žičnice, nato pa po cesti v smeri Gozdec in gor po planinski poti mimo ruševin stare koče in naprej na Mali in Veliki Dol, ter po južni strani na vrh Kanina. Sestop v smeri D postaje, srečam nekaj znank in znancev, med njimi se še posebej razveselim Franceta (TK), potem zavijem dol do Doma P. Skalarja, toliko, da pozdravim Jolando in Milivoja, dela imata kar dosti, vendar šele zadnje dni, pričakujeta tudi @Gito, da ju obišče. Zatem do žičnice in z gondolo nazaj do B postaje. Do vrha Kanina prav prijetno samotno saj nisem srečal nikogar, na vrhu pa jih je bilo kar precej. Kdaj pa bodo, če ne te krasne dni, ki so kot nalašč za v gore, na poteh ni nobenih težav. Dom P.S. vabi na obisk.

Danes je bil pa poseben dan! Zares zanimiv vzpon na Kanin po ferati, ki gre po severozahodnem grebenu čez vrh Krnice. Do koče Gilberti sva se peljala z žicnico, potem se vzpela do sedla Bila Pec, nadaljevala po zložni mulatjeri do bivaka Marušič. Tu sva zavila levo in takoj zagledala rdeče polne trikotnike, ki so bili najino vodilo do vrha Kanina. Po stezi sva dospela do vstopa v steno, kjer je plezalo še nekaj ljudi pred nama, a ne veliko. Ferata je težja le kmalu po vstopu, ker je nekoliko strma in potrebujes malo moči. Občasno pot ni zavarovana, zato je potrebna pazljivost. Z vrha se najprej sestopi po gladki plošči, se zavije na slovensko stan in tam po lažji ferati dospeš na greben. Pot po grebenu ni zavarovana, občasno ozka in potrebna je previdnost in zbranost. Na vrhu je bilo nekaj ljudi, čudno se mi je zdelo, da niso zamenjali polomljenega križa. Malo sva se odpočila ter se naužila razgledov. Do koče Gilberti sva sestopila po ferati Julia,kjer sva srečala tri generacije moških iste družine. Najstarejši je imel več kot 60, najmanjši pa komaj 6.

Čeprav piše, da je objavil Gost, sem ta gost jaz, Sabina, zato bom dodala sedaj še slike.

V nedeljo, dan preden naj bi nebo Marijo vzelo, smo se odpravili drugam, kot smo sprva planirali. Za "zaključno" dopustniško turo smo si izbrali udoben "dostop", to je vzpenjačo, pričakovano gnečo pa smu tudi vzeli v "zakup". Do Gilbertija smo prišli mimogrede, do sedla Bela Peč smo se ravno prav ogreli, od tam do Marušičevega bivaka pa tudi ni bilo daleč. Oddih malce daljši, Rezije pač ne vidiš vsak dan, nato pa opremo iz nahrbtnika na telo, glavo pod čelado in zložno, tudi složno, navkreber do prvih jeklenic. Ko smo se ravno dodobra vživeli v "feratanje" in začeli uživati v poplezavanju, pa je bilo vsega nenadoma konec. Smo bili pač že gori, to je na vrhu Vrh Krnice. Čudovito, kratko in sladko. Do tu gneče nič, oziroma niti g od gneče. Greben do Visokega Kanina eno samo čudovito visokogorsko pohajkovanje, na vrhu Kanina pa kot v prodajalni med razprodajo. No, tistih nekaj pednjev skale za pod zadnjico sem našel. Malce oddiha in razmislek o sestopu. Julija je odpadla, navkljub cepinom, ki smo jih imeli seboj. Trd, črn sneg, pravzaprav led, prek 30 stopinj strm in vsaj 100m dolg, to je globok, varnega sestopa brez derez ni dopuščal. Pa smo šli lepo v vrsti, nekaj deset za nami in nekaj deset pred nami, skoraj do zgornje postaje vzpenjače na naši strani, od tam pa po smučišču čez Prevalo nazaj na Laško, vse do Gilbertija. Osvežitev, oddih in nazaj v dolino. Čudovita tura, ni da ni, samo mesec in dan nekako nista bila ravno naj (gneča). A kaj bi to, čez kake štiri mesece bomo že smučali. Prmejduš, da bomo

..ampak včeraj so kar množično hodili "Na Julijo", pa ni bilo videti, da bi imeli kaj opreme s sabo, zgleda, da je bil sneg kar lepo odpuščen, pa saj letošnje poletje ni nič po pravilih.

Sem govoril z nekim Italijanom na V.Kaninu in je dejal: trdo, zelo trdo. Nad trideset stopinj strmine. Mi pa brez derez in eden v nizkih čevljih . . . si s cepini nismo imeli kaj pomagati Pa saj je naokoli tudi lepo, pa še dlje je trajalo

Mislim, da ima prav Igor. Morda je bilo trdo zgodaj zjutraj, vsekakor so stopinje v snegu dobro narejene. Midva sva sestopila okoli dveh popoldne, pa nisva imela ne derez ne cepina. Prvi del sem šla celo bosa, ker sem imela pretople nogavice, pa mi je vrelo v noge celo pot. Sestop po ledeniku je bilo pravo uživanje, saj sva drsala po snegu. Pa sva imela oba čevlje za ferato,ki niso zelo visoke.

..naj pristavim še jaz svoj piskrček iz "sobotnega" Visokega Kanina ...za razliko od Igorja,je bila v soboto gneča proti V. Kaninu kar velika ...še večja pa proti razglednemu Oknu...

Vrh Kanina je bil v nedeljo res zelo obiskan. No midva sva se nanj povzpela z Italjanske strani mimo Gilbertija in čez sedlo Peravo, kjer pa nisva imela ravno številne družbe. To velja seveda za ferato Rosalba G. na vrh Krnice in potem naprej po grebenu na vrh. Sestopila sva po ferati div.Julija in preko ledenika spet na pot proti sedlu B. peč in do Gilbertija na žičnico. Lepa tura, vedno zanimivi kraji; pripomnil bi še, da se ledenik dobro drži oz celo napreduje. Sam sestop na sneg popolnoma neproblematičen, cepin in dereze posebno v zg delu zelo priporočljive.

@tiyana - dobri čevlji....

V soboto 13.08. je bil Kanin res dobro obiskan. Občasno so vrh prekrile meglice, zato sva s punco nekaj časa oklevala pred zadnjim vzponom od Škrbine na vrh, vendar sva se kasneje le odločila za vzpon in ni nama bilo žal.

...Robi hvala ...smo bili pa redki,ki smo imeli taprave čevlje ...hvala vama za prijetno družbo ...upam,da sta naslednji dan uživala na Hudih policah in da so vama svizsci zavili čokolado

Prosim, če lahko malce bolj podrobno opišete najbolj zahtevne/nevarne dele poti od postaje D do vrha V.Kanina. Fotke teh delov tudi zelo dobrodošle.

Hvala!

Vse je že večkrat opisano in slikovno predstavljeno v prejšnjih opisih na temo Kanin.
Kakšnih zahtevnosti tu ni, pot je na delih dobro zavarovana.

18.8.bili na Kaninu z 8 letnim sinom, vsi obuti v gojzarje in z veliko količino vode in sončne kreme. Gor pa vidiš mladeniča v opankah, ki ima v paloma robce zavite prste, pa kar rine na okno, pa okrog do koče ali pa npr. priletno gospo v 5cm petkah... Nič čudnega ni, da imajo reševalci toliko dela, saj ljudje sploh ne pomislijo, kam se odpravljajo. Zmotil me je tudi par, ko je pes gospo z Italije peljal na sprehod do okna. Previden naj bo korak, matz, če se odpravljaš tja gor, pa bo vse ok. Še nekaj slik pridenem , pa lp