Zaradi dokaj obetavne vremenske napovedi in prostega dneva, se z Marijanom na ad hok nameniva obiskat Rokave. Osnovni plan je bil VR, s pristopom čez Brinovo glavo, povratek pa mimo bivaka II in Rdečega potoka. Kmalu po štartu me edinokrat ta dan spravi v slabo voljo ugotovitev, da sva spregledala klopco na razgledišču - to sem ugotovil šele, ko sva prispela na melišča pod Kopicami - vse ostalo je šlo kot po maslu.
Na zeleni vzpetinici pred meliščem pod ozebnikom si nadeneva dereze, cepin in čelado, ter po idealnem snegu, kot bi trenil doseževa kopno sedelce med V in SR. Tu se znebiva derez in nepotrebne krame, ter se podava proti vstopu v kamin. Vendar, to je bil račun brez krčmarja. Do vstopa je kakšnih 10m snega v hudi strmini in že sva mislila, da bova morala nazaj po dereze, vendar ni bilo potrebno. Med steno in umazanim snegom je bilo ravno toliko prostora, da sva se lahko prerinila do kamina. Od tu, pa do vrha ni bilo kakšnih nepričakovanih težav. Zgoraj sva si kar nekaj časa vzela za slikanje, malico in počitek. Ker Marijan po zahtevnejših hribih ne hodi brez štrika, sva ga pri sestopu uporabila za dva raztežaja.
Ker ni bilo o popoldanskih nevihtah ne duha ne sluha, sva se odločila še za SR, ko je bil ravno pri roki in dosegla vrh v pičlih desetih minutah. Nebo se je začelo še bolj čistiti, tako, da slikanja kar ni hotelo biti konca. Ko sva sestopala mimo bivaka Na jezerih, je bilo slišati v smeri Pokljuke nekaj grmenja, vendar se ga nisva bala, saj sva imela pred sabo melišče ekspress. Na celi turi nisva srečala žive duše, edino Škrlatica je imela nekaj obiskovalcev.
POZOR:
Vpisna knjižica na VR je bila zaradi malomarno zaprtih PVC posodic popolnoma premočena, tako, da je kapljalo od nje. Vzel sem jo domov in jo bom poskusil presušit, tako da eventuelne obiskovalce VR naslednji teden naprošam, da se dogovorimo o prevzemu le-te.