Rokavi - in to dolgi - za včerajšnje močno osončenje priporočljiva zaščita.
Očitno so ljudje vedno bolj zdravstveno ozaveščeni in se držijo doma, v senci, saj na celodnevni turi nisem srečal (videl) žive duše.
Malo po šesti parkiram v Poldovem rovtu in grem namerno ob strugi Rdečega potoka, saj je priljubljen pristop preko Brinove glave že zjutraj v soncu, tako pa me je obsijalo šele malo pod bivakom.
Pri balvanih, pod ogromnim meliščem, si navežem dereze in uživam v ravno prav trdem snegu vse do sedla med Rokavoma. V sneg zakopljem plastenko z vodo, odložim cepin in dereze, ter še nekaj druge nepotrebne krame in začnem s plezanjem. Opažam, da je vsakič, ko grem gor, opremljenih več sidrišč (najbrž zaradi zimskih vzponov), jaz se poslužim vedno samo spodnjega. Na vrhu uživam v lepih razgledih in pravšnji temperaturi kar nekaj časa in ker daleč na okoli ni žive duše, kar v spodnjicah.
Na vrhu je nova, lično narejena skrinjica z zvezkom, za katerega pa dvomim, da se bo ohranil tako dolgo kot prejšnji, skoraj 20 let. Isti mojster je ustvaril tudi skrinjico na Srednjem rokavu, saj sem se šel tudi tja gor vpisat.
Ob sestopu je bil v ozebniku sneg za spoznanje mehkejši, vendar mi emšo ni dovolil drugačnega povratka, kot vzvratni prestavi.
Tudi v bivaku, kjer je ves čas rahlo vleklo, sem se zadržal malo dlje, saj je bilo sonce še visoko, tako, da sem od Matterhorna naprej že sestopal po senci. Studenček me nikoli ne razočara in sem se stežka ločil od odlične hladne vode. Na osvežitvi sem se ustavil tudi pri Dani in prekontroliral
, kako delavci napredujejo pri izgradnji pločnika