Včeraj sva se z ženo na povabilo Ljubljanskih in Gorenjskih prijateljev, pridružila njihovi skupini izkušenih pohodnikov in smo se skupaj iz Kota podali proti Vrbanovim špicam po poti Lojzeta Rekarja.
Pot je do gozdne meje kar zoprna, saj je potrebno preko nekaj poševnih gladkih plat, ki so bile kljub lepemu vremenu mokre in blatne od čevljev pohodnikov in kar spolzke. V nadaljevanju je pot lahka do vstopa proti Vrbanovim špicam.
Sama pot na Vrbanove špice je kar zanimiva in raznolika. V prvem delu poteka preko strmih trav, kjer je veliko narahljane zemlje z kamenjem in je potrebno kar paziti, da spodnji ne dobijo kakšnih kamnitih projektilov. Do Spodnje Vrbanove špice pot poteka v glavnem navzgor in je kar lepo varovana. Potem se je potrebno vrniti nekoliko nazaj in jo obhoditi po desni strani po zagruščeni polici. Sledi spust v škrbino, ki je na nekaterih mestih kar zahteven, saj so ponekod samo klini ali pa še tistih ne in je potrebno poplezati navzdol preko kamnitih skokov, ki so kar krušljivi in razmajani tako da je potrebno biti kar previden, saj so nekateri deli tudi kar izpostavljeni.
Ko se naša skupina petnajstih članov spušča v škrbino se iz Visoke Vrbanove špice spušča podobna skupina čeških pohodnikov, ki pa je zelo počasi napredovala. Ko smo se srečevali, smo opazili, da so sicer bili kar dobro opremljeni, vendar je nekaj od njih imelo kar precejšnje težave pri nevarovanem sestopanju v škrbino. Dekle nekoliko nad mano je bilo kar preplašeno in mi je najprej poslalo kamen v pozdrav, ki mi je poletel med nogami in po njenem nerodnem prestopanju sem se že ustrašil, da bo še ona poletela proti meni in da bom imel premalo prostora med nogami, da bi se vse skupaj vsaj zame srečno končalo.
Po kar zahtevni poti je vrh Visoke Vrbanove špice zelo pohleven. Po kar dolgem postanku pri Staniču, se odpravimo nazaj v dolino, kjer ponovno naletimo na dekle iz te češke skupine, ki opotekajoče hodi po cesti iz Kota, z krvavečim nosom. Z rahlim dvigom roke nakaže avtu iz naše skupine, da rabi pomoč. Ko je odložila težak nahrbtnik v prtljažnik, se je videlo, da že komaj stoji na nogah, saj je skoraj padla po tleh.
Kar je pa najbolj grozno je to, da so jo prijatelji pustili samo zadaj in so jo čakali kakšne tri kilometre naprej in jim je bilo celo smešno, ko je izstopila iz avta. Takih ljudi pa res ne bom nikoli razumel.