Po kar hudi preizkušnji pred nekaj leti se včeraj na Uroševo pobudo zopet podam na to pot. Štartava ob pol osmih, med potjo zmolim nekaj Očenašev, da se vremenska napoved ne bi uresničila. Pomagalo je.
Kljub moji pozabljivosti je šlo tokrat vse gladko, razen ob drugi jejklenici sva za kakšnih deset minut podaljšala pot
. Meglica se ni dvigovala, tako, da sva nad gozdno mejo ves čas uživala na soncu. Trave so bile suhe, žal nikjer nobenih rožic več, niti krščenih
V zadnjih petih turah skupaj (dveh tednih) nisem na poteh srečal ducat ljudi. Ker je Uroš dober hodec, sva dosegla Vrh krnice točno v treh urah in pol. Obiščeva še malo sestro in Kobilo, na Oblico, Vrh rup in Oltarje greva pa drugo leto.
Zanimivo, da v gozdu razen zelenih mušnic, drugih gob ni bilo. Ob povratku se ustaviva pri bivaku na obilni malici, saj nama je kratek počitek na klopci v senci prav godil. Pred pol četrto sva pri avtu in že drviva proti Rabeljskem jezeru...