Vrtaško Sleme

Štart v Mojstrani, prek Vrtaške planine po stari poti na Vrtaški vrh, od tam na Votlo sleme ter na Vrtaško sleme. Pot brez posebnosti, brez snega. Nemarkirano pot do Vrtaškega vrha sem našla dokaj z lahkoto, kar me je presenetilo, ker se ponavadi kar hitro zgubim... Živina je določene dele prav fino shodila, da se prehodi lepo vidijo.
Povratek prek Vrtaške planine proti Črlovcu. Pot je na nekaterih delih zelo zoprna, saj zaradi listja obstaja veliko šans, da človek zdrsne in se po zelo hitrem postopku znajde v dolini. Prav tako je na nekaterih mestih težje sledljiva, en odcep sem zgrešila in hodila nekam proti gornovem rovtu... Ker je pot postajala vse manj shojena, mi je potegnilo, da sem zafrknila in sem morala nazaj do pravega odcepa. Spodaj pri brvi čez potok sem se odločila, da ne grem do Črlovca, temveč sem jo mahnila nazaj proti Mojstrani. Na zemljevidu sem videla vrisani dve poti, ki bi naj šli po gozdu - odločila sem se za zgornjo, kar je bila velika napaka, saj je ozka gozdna stezica, polna listja in korenin, potekala direkt nad dokaj visokimi pečinami. Nekaj časa sem se trudila in švicala čez zelo zoprne dele, v glavi so se mi oglašali alarmi, dokler nisem na neki točki prišla do dela, kjer se je malo poravnalo. Za naprej sem videla, da bo ista zgodba s pečinami, zato sem jo po posvetu z zemljevidom raje mahnila direkt navzdol po gozdu, ter uletela na spodnjo gozdno pot, ki me je kmalu pripeljala do ceste.
Malo adrenalinski, a lep izlet.

Tista stezica nad pečinami je kar malo zoprna na trenutke ja sicer če bi nadaljevala po tej poti bi bilo prepadov malo naprej konec,potem je naprej lepa stezica(vsaj bila je včasih),nekje med Rosom in Mojstrano se pride na cesto. Je pa bilo lani veliko podrtega drevja čez to pot. Kako pa je zdaj pa ne vem,letos nisem nič hodil tam. Lp

Meni je malo žal, ker je izgledalo prav dobro za raziskati, ampak mi je šesti čut govoril, da naj zginem čim prej stran, na varno, če hočem sama domov prit, brez spremstva reševalcev. Mogoče enkrat, ko ne bo toliko listja po poti.

Kaj pa je ta Ros, ki ga omenjaš?

Malo naprej od konca Mojstrane proti Peričniku,tam ko je nekaj hiš in parkirišče pa števec prometa,tistemu koncu se reče pri Rosu

Zdravo,
Ali morda kdo ve, če je pot na Sleme iz Mojstrane shojena?
Oz. Koliko je kaj snega sploh tam?
Z veseljem sprejmem tudi informacijo o težavnosti zimskega vzpona z primerno opremo seveda (cepin in dereze). Iz slik namreč sklepam da gre za lažjo pohodno pot z mestoma izpostavljenimi deli za zdrs.
Hvala za odgovor.
Lp.

Pri parkiranju na parkiriscu Fabrka pridete ceneje skozi, ce placate z brezsticno kartico na parkomatu (5 EUR celodnevna) kot ce placate preko EasyPark, ki vzame se nekaj marze zase (5,75 v kombinaciji s PayPal). Je pa pri slednjem moznost podaljsevanja res fina in lahko pride prav.

V soboto posebno tezkih razmer ni bilo, snega je bilo v zgornjem delu ze nekaj (obcasni vdor do kolena) in skupaj z danasnjimi padavinami ga bo najbrz se vec.

Orientacija od Vrtaske planine navzgor je v globokem snegu lahko kar zahtevna in pot po nezgazenem terenu odsvetujem, ce je to tvoj prvi obisk. Ce narobe rines proti Vrtaskem vrhu, lahko prides na obmocje z rusjem/borovci pod snegom in globoko vdiranje. Pot proti Njivicam so meni v primerih, ko je globok sneg, odsvetovali zaradi plazov.

Kako po najdaljši možni na Vrtaško sleme: krožna, od skodaj, mimo Črlovca in dol po markirani
Sicer pa razmere tako tako. Sneg močno gnil, globoko prediranje, kar je upočasnilo napredovanje. Še dobro, da se začne šele tam na 1500m. Šele zadnji del, tik po vrhom bolj trda podlaga z manj prediranja. Vreme pa bistveno boljše, kot je bila napoved.

https://trobec.blogspot.com/2023/04/vrtasko-sleme-242023.html

Tvoj vzpon gre, gledano cez palec, po drugi najkrajsi poti izmed sedmih razlicnih poti (+variante) na Vrtasko Sleme, ki sem jih do zdaj prehodil. Tako da najdaljsa tole vendarle ni, tudi ko vstejes hojo po cesti.

Seveda, zagotovo se najdejo daljše variante, kot tudi krajše. Precej več kot 1. Za začetek - vse 3 opisane na hribi.net, če greš po isti gor in dol

Ali je pot na Vrtaško sleme že kopna? Kakšne so razmere?

Ali je pot na Vrtaško sleme že kopna? Kakšne so razmere?

Mogoče kdo ve za Vrtaško sleme,kakšne so razmere?Hvala in varen korak.

Nekaj sobotnih utrinkov z mrzlega in vetrovnega Vrtaškega Slemena.

Lep gorniški pozdrav.

Včeraj (petek, 08.11.2024) na vrh čez Smrajko po zahodni strani doline gor in po vzhodni dol.

Jutro me je zalotilo malo naprej od Podkuž, kjer je nemški kamijonarski avtodomar zasedel skoraj polovico od približno petih parkirišč. Slana me je po kolesarski stezi spremljala do vrha jase pri Podkužah, kjer sem zavil v gozd in rahlo levo, dokler nisem naletel na možice komaj vidne lovske steze.

Na sedelcu se desno odcepi omožičena stezica, ki preči proti Lešnikovem grabnu in čezenj proti solnici in morda še naprej, kjer sem nehal pasti firbec, se vrnil in iz sedelca nadaljeval prečno v levo. Pomanjkanje časa zaradi te ekskurzije mi je sicer zvečer zagrenilo življenje. Čez kakšnih 150 metrov se desno in navzgor odcepi imenitna lovska stezica (nekako me spominja na Martinj stezo), ki čez skalno glavo pripelje v gozd pod Smrajko in naprej do lovske koče.

Kolikor sem lahko zasledil, pastirski prehod proti Slemenu vodi po območju vzhodnih melišč dolinice Cijanice pod Vrtaškim vrhom. Tam sem že bil, a mi ni preveč dišalo gristi kolena po šodru. Zato sem se raje zapodil v zmerno strm gozd na zahodnem delu dolinice. Šlo je bolje kot po kamnitem drobirju, nadaljeval sem levo v mokro, zatravljeno grapo iz katere sem po kakšnh 100 višinskih metrih izstopil spet levo. Od tu je do skalne zapore kakšnih 250 višinskih metrov prebavljivega poraščenega šodra, ki ga proti vrhu zaključujejo nanosi malo večjih skal. Vmes je sem ter tja med odprtimi kamnitimi jasami nekaj krajših ruševnatih prehodov. Divjad je pod stenico pripravila prijazno stezico, po kateri sem pod strmimi pobočji, ki zapirajo ta del dolinice prečil do njenega vzhodnega roba. Tam navzgor spet vodi nekakšna steza z veliko sledi divjadi in nič človeka, ki dokaj udobno privede čez pregrado (kakšnih 70 višinskih metrov je vsega) in se nato položi.

Pod stenicami Vrtaškega vrha in Urleža sem v smeri proti desni nadaljeval kakšnih pol kilometra. Stezica, ki tod poteka delno po meliščih, delno po zatravljenih strminah je bila kar dobro vidna, mestoma zaradi slane tudi pomrznjena. Pragozd ruševja na koncu me je malo osupnil, pod vejami so sledi živali, drugih znakov, da bi to bila pot pa ni bilo. A sem se znašel nekako proti levi in hitro udel (slabo) markirano stezo na Vrtaško Sleme. Sonce, ki ga celo pot nisem bil deležen, me je prijetno grelo, nad mano se je veselo pasla čreda kakšnih 50 gamsov (izgledali so močni in zdravi) in se pomikala proti Vratom približno tako hitro, kot sem jaz hropel navkreber.

Razgledi na Slemenu so bili seveda veličastni, le malo megleno je bilo. Pa tudi popolnoma osamljeno.

Sestopil sem po isti poti, prvi izziv je bil seveda vračanje skozi ruševje, a sem imel srečo. Po pregradi sem se spustil na sredo dolinice in po skalnatem plazu počasi nadaljeval proti vzhodni strani. Nekaj kratkih prehodov čez ruševje ni delalo težav, malo bolj zoprno je bilo prvo, ozko kamnito in strmo melišče, ki ni dajalo opore nogam, zato sem se kar krepko držal ruševja. Kot sem opazoval pri vzponu z druge strani doline, bi se temu delu morda dalo izogniti malo levo, čez nekakšno ozko čistino v ruševju (slika).

Nadaljevanje je bilo več ali manj šodrasto do približno 1400 metrov nad morjem, kjer se ruševje razteza po skoraj celi širini doline. Prehod je le nakaj metrov od njegovega skrajnega desnega roba, nekaj deset metrov od prehoda navzdol, pa ostro oko zagleda možica in potem še enega, ki kažeta skozi kratko ruševnato pregrado na ozko melišče.

Naj povem, da celo pot od lovske koče naprej razen zgoraj opisanih dveh možicev nisem videl nobenega znamenja, recimo nobene odrezane veje, ki bi dala slutiti prehod, nekaj metrov nižje od njiju sta na dveh drevesih sicer dve modri piki, ki kažeta pot iz doline po drugi varianti.

Po melišču, ki na trenutke skoraj izgine, pa se spet razširi sem šel navzdol dokler nisem na desni ugledal bele breze, kakšnih 20 m pod njo je solnica, zraven pa slabo vidna pot, ki pripelje desno od skalne glave, z druge strani katere vodi lovska pot. Sledil sem možicu in po živalskih sledeh po desni obšel skalo dokle me že v trdi temi majhen, a bleščeče bel možic ni usmeril na prečno potko in mimo odcepa za lovsko pot naprej do sedelca z razcepom za Lešnikov graben in solnico. Nižje doli se pot popolnoma izgubi, tudi jaz sem zataval po nekakšni ogromni travi, prepredeni z robidami in spotakljivimi luknjami v tleh, a sem nazadnje le našel iztočno jaso in cesto. Drugič bom pač na začetku poti malo manj pasel firbec.

Razmere so bile seveda kopne, času primerne in so se menjale ne glede na višino. Prvič mi je zdrsnilo že zjutraj na mostu čes Savo, enkrat ali dvakrat pa višje zgoraj, ko sem brezskrbno skakal iz skale na skalo, potem pa je bila kar naenkrat in kdo ve zakaj ena zaledenela.

Ful dobra tura!

Hvala Kafetarca! Tudi odklop je bil zame nepozaben!