Zadnjiški Ozebnik

"V celem dnevu nismo nikogar srečali, niti nikjer nikogar videli."

paket "deluxe"

Včeraj smo se škofjeloški planinci povzpeli na Zadnjiški Ozebnik. Štart je bil s parkirišča v Zadnjici. Do izhodišča na goro hodiš kar dve uri. Na sam vrh pa še dve ure.Tu je križišče poti. Tu se gre nato na Prehodavce. Na ta, bi rekel osamelec, ki ga opazujemo s Prehodavcen,vodi samo ena neoznačena potka. Dvakrat se moraš skoraj plaziti pod ruševjem, ker je potka malo izpostavljena.Do tega križišča na goro smo prečili celo nekaj snežišč, ki pa ne predstavlajo problema.Na sami gori je dovolj prostora za dve večji skupini. Za nami je prišlo gor še eno društvo in tudi nekaj posameznikov smo srečali pri vzponu gor, ko smo se vračali. Gora pa nas je nagradila s čudovitimi razgledi. Pred samo imamo tako rekoč vso Triglavsko okolico,mogočno prepadno steno Kanjavca,Prehodavce, Veliko Špičje .Imeli smo res super vreme. Vračali smo se po poti v Trento, ki pa je prijaznejša za pristop. Vseskozi poteka po prijazni mulatjeri visoko nad sotesko,ji je še polna snega.Šli smo mimo planine Trebiščine, kjer stoji samo ena lovska koča.Planini Lepoč in Krotica pa sta malo proč od poti in ju nismo videli.Ogledali smo si še slapove potoka Beladovec.Za nami je bilo kar osem ur hoda gor in dol s počitki seveda. Na vrhu gore si je treba res vzeti čas in uživati v razgledih.

Povejte vašim vodnikom,da nimajo kaj sekati rušja. Gora velja za brezpotje! Rušje naj sekajo na Lubniku!

Da vas ni sram, s sekiro v gore. In to na "brezpotni" vrh Upam, da to berejo nadzorniki TNP in da sledi prijava zaradi posega v naravo znotraj TNP!

Res je.. pa se komentar, da vodnikom ni uspelo vsega ocistiti, zdj je pa gospoda malo popraskana.. drzite se markiranih poti, sam to vam je resitev takim..

V Triglavskem narodnem parku je tako obdelanih "brezpotij" veliko. V veliki večini gre za stare pastirske in lovske poti, ki jih "posodabljajo" tudi leta in leta po zakonski zaščiti omenjenega območja. V veliki večini se tudi ve, kdo to počne..
"Problem" za nasprotnike ohranjanja tovrstnih poti je v tem, ker so le-te obstajale davno pred uvedbo zakona, ki pa tudi nikjer izrecno ne zapoveduje, da se morajo omenjene poti prepustiti času oziroma zaraščanju...

Na mojem zemljevidu je lepo narisana pot na ta vrh, torej ne gre za brezpotje. In zakaj ne bi ohranili starih poti. Vodniki so jo samo očistili da je lažje prehodna.Ne vem zakaj sedaj tak halo.Ta pot je sigurno starejša od uredbe o parku. Vsak ki je kdaj hodil po brezpotju je že odlomil ali odstranil kakšno vejo ali kamen.
O ravnanju nadzornikov TNP pa se spomnite kakšne težave je imel malo nazaj župan Kranjske gore ,ko je hotel očistiti pot v Pišnico,pa se je znašel na sodišču.

"Vsak, ki je kdaj hodil po brezpotju, je že odlomil ali odstranil kakšno vejo ali kamen."

Če je tu mišljena suha veja, ki leži na poti, potem da!
Obrezovanje pa mora biti legalno. Ne more kdorkoli karkoli početi na tujem dvorišču. Zavedati se moramo, da ni vsem dano in da je to velika dobrina, da lahko pohajkujemo kjerkoli po naši lepi Sloveniji.

V nedeljo sem bila na Zadnjiškem Ozebniku, pa pravzaprav nikjer nisem videla,obžaganega rušja, razen zaradi snega odstranjenih poškodovanih vej . Tako, da mislim, da vsi, ki polemizirate, prej pojdite in si oglejte pot nato pa pišite kritike. In seveda, kadar boste v Triglavskem narodnem parku hodite samo po označenih poteh, da ne boste delali škode izven poti.

Tu gre za problematiko, ki je malo širša od steze na Ozebnik..

Meni pa se zdi prav, da se te stezice ohranjajo in vzdržujejo čeprav niso označene. Ker dokler so, bodo ljudje hodili po njih. Ko pa jih bo enkrat prerasla trava in ruševje pa bodo ljudje hodili vsevprek.
Sem bil zadnjič na Vajnežu. Od sedla naprej stezice praktično ni(vsaj jaz je nisem našel) in sem še proti vrhu malo sem, malo tja. Kot verjetno vsi ostali. In namesto pol metra širokega pasu je pomendran pas v širini nekaj deset metrov.
Torej kaj je bolje za naravo? lepo urejena stezica ali brezpotje?
Kdor pa uživa po pretikanju skozi ruševje, pa to še vseeno lahko počne pol metra levo al pa desno od stezice

Eni so pač bolj papežki od papeža...

Jaz pa sploh ne vem kje je na Ozebnik treba rit v ruševju ajajaj

Jaz imam v ruzaku vedno manjšo žago. Veje ki silijo na pot je treba porezat, podobno počnem na brezpotjih, seveda samo kjer je vprašanje parih vej, ostale prehode itak porežejo jagri.

Če naravo pustimo da dela sama zase, bo v 20 letih vse zaraščeno, samo poglejte kakšne stare slike. Kjer so bili včasih veliki pašniki so zdaj le še travnati otočki okoli planin. Če se čisti sproti, je to neopazno, če pa se čaka da se zaraste, je vsako večje čiščenje lahko že sporno.

Seveda pa je zaradi raznih okoljevarstvenih pametnjakovičev (ki narejene prehode z veseljem uporabljajo tudi sami) te stvari treba narediti brez pompa in objavljanja na forumih.

Samo še v pojasnilo, sam govorim o nekem pametno doziranem obrezovanju vej - pustimo primerjavo na podvige z motorkami, kot si ga je pred leti privoščil nekdo na Lovrenških jezerih in naredil masakr na naravno občutljivem področju.

Ni zaradi okoljevarstvenikov. Za to so zadolženi markacisti. V tujini bi bil zato lahko tudi kaznovan pa ne glede na to ali je to v nacionalnem parku ali ne. Sploh pa na brezpotjih!

Lani se je bilo težko prebijati skozi tisti del, ki je zaraščen z ruševjem. Saj pot je označena s sedla Dol. Samo vrh je manj obiskan. Kar se tiče razgledov pa prekaša marsikateri vrh.

Korl, žagica ali motorna žaga, to je torej bistvo odprte teme, ki bi sodila kam drugam in ne pod lepo Branetovo turo. Žal jo je nehote sam odprl.
Kot je že omenil Marjan, problematika je mnogo širša in je žal tisti, ki dovolijo komurkoli sekanje svojega gozda ali svoje žive meje, ne razumejo.

Poti tudi označene vedno bolj zaraščajo, ker je premalo markacistov, ki bi to delo opravili. Tudi markacije obledele že skoraj nevidne. Zakaj je pri nas treba vse tako ukalupit v neke predpise, če bi se pa vse dalo naredit z malo dobre volje. Vsako PD, bi organiziralo čiščenje in obnavljanje poti na svojem območju, tisti, ki imajo pa največ poti, bi pa za pomoč zaprosili sosednja društva. Znani smo po solidarnosti, zakaj jo ni tu, stopit malo ven iz kalupov, v katere so nas stlačili birokrati vseh vrst.

Vpisna knjiga na vrhu je že povsem polna - naj kašna dobra duša, ki se odpravlja gor, vzame z seboj kak zvezek.

Včeraj je bilo potrebno iti nekam, kjer je bilo zagotovljeno občudovanje rumenih macesnov. In ker so bili spomini na prvi obisk pred sedmimi leti že nekoliko obledeli, je bil vzpon na Zadnjiški ozebnik prava ideja.
Do sedla Čez dol v senci, malo nad njim pa naju je prvič objelo jesensko sonce. Objelo je pa tudi macesne, ki so zažareli v svojih jesenskih odtenkih.
Potka se lahkotno vije med njimi, da strmino komaj občutiš, saj so oči vse preveč zaposlene z občudovanjem videnega.
Ko pa se dviguješ proti vrhu, pa resnično ostrmiš, saj razgledi presegajo še tako zahtevno pričakovanje.
Komaj kaj, da ne vidiš Pogledi tja do Viša.

Sva se zadržala na vrhu kar debelo uro, je bilo vredno. Oznaka, da gre za osamljeno razgledišče, je bila včeraj na mestu, saj prav nihče ni prišel na vrh, lahko si ga imel povsem zase.