Zadnjiški Ozebnik

Pot skozi Zadnjiški dol je očiščena in prehodna brez posebnosti. Na sedlu Čez dol zavijeva desno na neoznačeno stezico, ki je normalno sledljiva in pripelje na razgledni vrh. Sestopiva skozi Trebiški dol in po krožni poti Glava nazaj na izhodišče pri Informacijskemu središču TNP Na Logu.

Tudi midva v soboto, 24.7.2021, na Zadnjiški Ozebnik, kot predhodnika, le da v obratni smeri. Smo se srečali na vrhu in prijetno poklepetali.

Start ob 8h izpred Doma Trenta, parkirišče dobro zasedeno. Od doma sledila smerokazom za Gmajno in se priključila markirani poti tik pred mostom čez potok Beladovec. Med vzponom čez Trebiški dol sva raziskala tolmunčke "malega slapa" in se osvežila v Trebiščnici. Reka spremlja hojo s šumenjem iz soteske spodaj kar precej časa. Višje gori je v soteski še veliko snega.

Pot do Trebiškega dola je kar dolga, a je s prihodom na planino napor v hipu poplačan. Na planini cvetja brez meja in razgledi na vrhove nad dolino čudoviti. Po poti srečala le malo ljudi.

Odcep za Zadnjiški Ozebnik je dobro označen in ga ni možno zgrešiti. Možici so prav domiselni. Stezica do vrha je zelo dobro shojena, ruševje ne moti hoje. Je pa kar strma. S tega dela poti zelo lepo razgledi. Ves čas je v bližini Zasavska koča na Prehodavcih. No, v enem trenutku sva jo gledala iz oči v oči, potem pa sva se dvignila še višje. Vrh Zadnjiškega Ozebnika je namreč 13 metrov višji.

Vrh je čudovit razglednik na vse strani. Kljub oblakom, je presegel pričakovanja. Bližnji Veliki Konj bo počakal na kdaj kasneje. Ob spustu sva videla nekoga, ki se je vzpenjal nanj.

Spust krožno skozi Zadnjiški dol. Povsem drug svet, še večja samota kot prej. Na poti so štiri večja snežišča, ki pa hoje ne motijo. Dva sva obšla, preko dveh pa sva se "zasmučala". Nižje doli pri oznaki na skali teče voda, ki prijetno osveži. Tik pred makadamsko cesto je potrebno prečkati kar živahen potok. Pri njem sva se ustavila in namočila noge. Voda je bila pričakovano mrzla.

Dan je bil vroč, tako da tudi bučeča Krajcarica ni oddajala svojega običajnega hlada. Pred Domom Trenta je bila zunaj razstava velikih fotografij in pripravljali so se na začetek prireditve ob obletnici TNP-ja.

PS: Kot smo se pogovarjali na vrhu - nisva uspela najti mulatjere ob sestopu in tudi prehod čez mostiček nama ni šel najbolje.

10.8. 2021. Včeraj smo zaokrožili vse poti na Zadnjiški Ozebnik. No po tisti kjer smo nameravali dol nismo šli. Nam je domačin Lojze odsvetoval. Čeprav je pot od ostankov zgradb nad Glavo vidna se spodaj izgubi . Oziroma je tako zaraščena da je ne bi našli. To sva lani z Marijanom doživela. Ko sva se na planini Trebišina po neuspelem iskanju obrnila. Vseeno pa smo našli potko od zgradb , kjer se gre pod vrhom Konja. Prav zanimiva razgledna potka je. Vse polno planik. Na vrhu nekaj obiska. Razgledi pa prav lepi. Le pretoplo je bilo in skoro brez vetra. 18 KM je naneslo hoje in 1400 višincev s Trente.

15.10. na "balkon" z najlepšimi razgledi na kraljestvo Triglava in vrhove nad Zadnjico.

Že par dni nazaj so mi začeli pogledi uhajati proti lepo pobeljenemu Kanjavcu in res me je zanimalo, kako od blizu izgledajo te mogočne stene. Poleg tega me je zanimalo, kako kaj "napredujejo" macesni s svojimi lepimi barvami...
Pot prek Lepoča je kar hitro minila. Zaradi dokaj nizke temperature je bil tempo kar resen. Že dolgo se nisem tako veselil sončnih žarkov, ki so me s svojo toploto zajeli malo nad sedlom Čez Dol. Na samem sedlu se je kot privid pokazal Triglav z neverjetno snežno obleko.
Čeprav se je s sedla videlo proti vrhu V. Konja le par kupčkov snega, je nad 1900 m tura le postala malo zimska. Od izrazite dolinice je snega cca 20 cm, a ne predstavlja težav. V kratkem grebenčku pred vrhom je malo več napihanega snega, a je predhodnik naredil globoke sledi.
Na vrhu pa neverjetni razgledi. Že tako nori pogledi na tak lep dan še bolj očarajo. Kar nič se mi ni mudilo z vrha. Vse te poglede zajeti z očmi, vse to poslikati, napolniti se s to energijo...
Ob sestopu sem naredil še kratek skok na opuščeno planino Trebiščino in užival v pogledu na Špičje.
Na celotni turi sem srečal le enega kolesarja. Po mulatjeri se je vračal iz smeri Prehodavcev.
No, macesni bodo v pravih barvah najbrž res čez kaka 2 tedna... A tudi brez njihovih barv je bila tura prekrasna.

Včerajšnji dan v teh koncih je bil naravnost fantastičen. In to ne le zaradi čudovitega vremena, v katerem so žareli rumeni macesni, temveč zaradi uspešnega odkrivanja (zahvala navigaciji!) že davno pozabljenih stez in mulatjer. Štartala sva izpred muzeja v Trenti, se skozi Zadnjico povzpela na sedlo Čez dol, kjer naju je prvič pobožalo sonce, in po osončenem pobočju dosegla vrh. Zadnjiški Ozebnik sva obiskala že nekajkrat in vsakič želela odkriti kaj novega. Tokrat sva se odločila najti pot, ki vodi z vrha pod SZ pobočjem Velikega Konja do ostankov vojašnice pod Veliko glavo. Opuščena steza je na začetku zaradi melišč in neprijaznega terena težko sledljiva, a jo s pozornim motrenjem in ob pomoči navigacije iskušen stezozsledec zlahka najde. Pod sedlom med Velikim Konjem in Veliko glavo postane že lepo vidna in večjih težav do vojašnice ni več. Opogumljena z uspehom se odločiva, da poskusiva prehoditi še mulatjero, ki se spušča od vojašnice do Planine Trebiščina. Poizkus pred dvema letoma se je končal s spustom po strmem travnatem brezpotju na vpadnici med Veliko glavo in planino. Tokrat pa nama je podvig uspel briljantno. Po shojeni travi in porezanem rušju se vidi, da mulatjera ni popolnoma pozabljena. Tu pa tam je malo zaraščena, ponekod podrta, a vedno lepo sledljiva. Vije se večinoma v macesnovem gozdu, zato sva bila za pogum nagrajena z nepozabnimi jesenskimi motivi in enkratnimi pogledi na Julijce. Ko sva dosegla planino, sva jo ubrala čez Trebiški dol in po 10. urah, 21 km, 1680 višincih in 274 posnetkih (ja, fotografiranje je zamudno opravilo) v trdi temi prispela nazaj v Trento. Če bi kdo od avanturistov želel GPX sled za zanesljivo iskanje opisane steze in mulatjere, me lahko kontaktira. Uživala sva Ž&M

zelo lepo ovekovečeno. čestitke.

Slike so naravnost fantastične z izredno ostrino. Imaš mogoče tudi kakšen približan posnetek malce desno od druge slike, kjer so Goličica, Germlajt, Kanceljni in Prevčev stolp?

Čudovita predstava že na monitorju, kako barvito je moralo biti šele v živo. Pohvala za nazoren opis in čudovite slike. Če kdo odlaša, naj pohiti. Nedeljski pogled s Čistega vrha razkrije proces barvanja macesnov od zelene v rumeno....iglice bodo kmalu lahko odpadle....

Hvala za pohvale. Moram pa opozoriti, da je približno polovica fotk ženinih, polovica pa mojih, da ne bi kdo mislil, da so samo fantje zagnani fotografi. Oba sva namreč že vrsto let navdušena fotografska lovca na pocukrane motive. Tele posnetka v smeri Goličice pa žal nimam nobenega.

Tudi danes je bil čudovit dan za obisk gora, ki sva ga s prijateljem izkoristila za vzpon na Zadnjiški Ozebnik.
Štartala sva malo pred pol osmo iz parkirišča pred zapornico v Trenti (odcep za Lepoč), kjer je bilo le še bolj malo prostih mest. Mestoma idilična pot čez gozd mimo manjših slapov je šla kar hitro in kmalu sva skozi Trebiški dol dosegla sedlo Čez dol. Odcep z markirane poti je lepo označen z možicem in steza na Ozebnik je povsod dokaj dobro sledljiva, očitno pa tudi kar dobro vzdrževana (porezano rušje). Na vrhu je bilo brezvetrje in čudovit razgled na vrhove predvsem severozahodno od Ozebnika, pa tudi na Prisojnik in Razor. Nato sva se pred sestopom po grebenu prek nekakšnega predvrha vzpela še na Velikega Konja - čeprav je greben videti precej preraščen z rušjem, pa so povsod lepi shojeni prehodi in tudi Konj se je izkazal za povsem neproblematičnega. Sestopila sva čez Zadnjico, tako da sva Ozebnik povsem obkrožila, orientacijski "detajl" ture pa je bila navigacija stezic od parkirišča v Zadnjici do Info centra, ker sva za popestritev zavila čez Krajcarico in se spopadala s pastirskimi ograjami.

Uu, 26-ko sem čakal. Škoda, da jo nisi pritisnil z vrha.

Škoda ja, čeprav se z vrha ni dobro videlo tistega dela - je prenizek in je bil Prisojnik zadaj že višji (na 12tki se to vidi). Zato nisem zoomal z vrha.

Imaš prav. Zanima me namreč Veliki stolp Kanceljnov 2133. Seveda je tvoja slika lepša, ker je vrh na obzorju, sicer bi se skrival v sivih stenah Prisanka, kot si že sam omenil. V primeru slike z vrha bi bila oba skoraj v vaser vago (49m razlike) in bi bila slika le še malenkostno popačena.
Sicer pa hvala za lepe slike. Uživaj še naprej in srečno.

Tone, VSK je najlažje dostopen od zgoraj navzdol, s Kanceljnov, kjer sva že bila. Bova morala še enkrat gor.

Drago, bojim se, da mi bo tista tura ostala le še kot izredno lep spomin. Tako vesel, da sem uspel splezat na Prevčev stolp, sem bil le še ob rojstvu prvega vnuka (ki bo čez dva tedna polnoleten).

5.11. 2021. Zapadel je prvi sneg. Nismo šli do vrha Zadnjiškega Ozebnika. Le do ostankov zgradb iz časa Rapalske meje pod Veliko Glavo. Sedaj so dnevi krajši. Ob sedmih smo pričeli s hojo od Lepoč po makadamski cesti . Nameravali smo do pastirske bajte in potem po brezpotju do kasarn. A smo si na poti premislili in zavili na planino Trebišina. Že pred prihodom na planino se je nebo zaprlo in pričelo snežiti. Potem se je sneženje ustavilo. Lani sva tu z Marijanom zaman iskala pot mulatjero , ki je nekoč bila vidna. Sedaj se tega ni bilo za bati , da poti ne bi našli. Grega Žorž je tu hodil. In Marijanu poslal podatke te poti. Res nismo imeli prav nobenih težav. Zanimivo je speljana. Pa niti ni kratka. Višje kot smo hodili več snega je bilo na poti. Ni predstavljal ovir. Tam okrog dvanajstih smo bili pri ostankih zgradb. Za vrh se nismo odločili , ker se je nebo zapiralo pa spet odpiralo. In tudi hladno je bilo. Sestopili smo po drugi poti mimo pastirske bajte na izhodišče. Srečali vso pot nismo prav nikogar.

Glavno da ste uživali, Darinka. Upam, da se ne bo pojavil kakšen Lojz in pospešil propad zgradb. (23-26)

Ja res kljub nestabilnemu vremenu, ko smo imeli dež sneženje sonce in veter smo bili prav vsi trije zadovoljni s turo. Sedaj smo prehodili vse poti tja gor. In predvsem veseli, da smo našli to staro mulatjero iz planine Trebišina. Zadnjič nam je Podskalar Lojze , ki je bil na Zadnjiškem Ozebniku pravil, da naj raje ne gremo tu dol, ker je pot zaraščena in bi težje našli prehode. Smo ga poslušali in počakali jesen ko so poti bolje vidne. Pa nazdravili smo tudi.

Lepo, da vam je uspelo najti pot. Celotno traso mulatjere, ki so jo topničarji zgradili leta 1940 sem vrisal na OSM ter je dostopna v vseh zemljevidih, ki koristijo ta vir. Resnične težave z "vidnostjo" se pričnejo na odseku od vojašnice proti Zadnjiškemu ozebniku, kjer so melišča prekrila zidove. Ni pa orientacijsko nič takega. Kot vedno - pot ni markirana, ni vzdrževana in kot taka krepko na lastno odgovornost.

Ja se spomnim lani mislim da, v začetku oktobra sva šla od vojašnice po tisti poti. Marijan je takrat uporabil prav OSM zemljevid. Vseeno sva nekajkrat iskala prehode, kjer je bilo podrto drevje. Potem po melišću v zadnjem delu niti ni bilo več težko. Tam je bila potka celo vidna. Je pa ta pot kar dolga . Ampak zanimiva. Mislim , da gre redkokdo po njej. Pa hvala za pomoč.