Pa greva eno lažjo, pa mogoče malo krajšo
...presenečenje?!, ampak vseeno vzemi pas in čelado, on pa že "na skrivaj" tlači štrik v nahrbtnik
Začneva v Kamniški Beli, mimo slapa Orglice, kjer malo višje zapustiva markirano pot za Presedljaj, zavijeva levo, na lepo, uhojeno stezico in malo kasneje se stezica še enkrat razcepi in ponovno zavijeva levo, proti Kamniški jami in Kovačnici. Sledljivost vse do Kamniške jame je ok, a tukaj sva midva malo prej prestopila pri veliki skali
desno, čez "tobogan", kjer sledi zelo simpatičen prehod, od tu naprej pa je stezica vedno manj izrazita in se v gozdu čisto izgubi...po strmini prideš na lep, cvetoč travnik, ki kar kliče po počitku, zato malo posediva, sama pa sem se ubadala s ceki, saj sem v visokih travah, več kot očitno "ujagala" eno veliko družino, ki me je vzela kar za svojo?!!
Pot nadaljujeva v desno in malo prečno, pa spet strmo gor in kmalu sva na Kovačnici oz. mojem višinskem, novo zakupljenem apartmaju, hehe...ima razgled, ima okna in že narejena ležišča, pa še gneče ni
, seveda preveriva še v zgornje nadstropje, ki pa je veliko bolj podrto, a ima razgled na stran proti Brani...
Sledil je še vzpon do poti, ki se združi s tisto iz Repovega kota in že sva stala na Staničevem vrhu, juhuuu, malica...skoraj, saj v tistem trenutku zvem, no zdaj se pa začne, danes nadaljujeva...ha ha ha in ja, malica je ostala kar v nahrbtniku.
O samem prečenju težko povem kaj novega, razen, da sem se na enem grebenčku sede zagozdila, hja, smešna situacija, hahha in da včasih pri sestopu kar ni in ni bilo dovolj velike stopnice zame...ma pa še kaka bi se našla, tako, da jih bom naslednjič doživljala spet drugače in ja, seveda je bil prisoten strah oz. bolj strahospoštovanje, saj so bile že nekaj časa v glavi in ker sva se varovala samo z vrh Staniča, je bila previdnost z moje strani še toliko bolj "izrazita", sem pa le bolj "soft"
. Na Staničevem vrhu se nama pridruži še en mladenič in tako smo, očitno pozni, bili sami na celem prečenju.
Na Srebrnem sedlu pa trava, zelena trava
in ležanje in kr ležanje, čeprav je bila pred nama še dooolga pot v dolino...sestopala sva po markirani, proti Korošici, ampak, ko se pot začne "ravnati", sva zavila desno in udela res optimalen prehod, ki naju je dostavil direkt na konec travnika Petkovih njiv, nato čez "peske" in Skok, zaključila s hlajenjem pri slapu.
Hja, turca malo drugače, predvsem pristop, daljša, ampak razgibana, v celem dnevu srečala tri "ludeke", tako, da sva uživala v tišini, razgledih, vročini, sparini in vrtoglavih pogledih nekam tja dol...
Hvala za štrik, za limonado in družbo