Zeleniške špice - razmere in pogled na turo 8.7.2023
O Zeleniških špicah – grebenu, ki ločuje Repov kot in dolino Bele in se na Srebrnem sedlu priključi mogočni Planjavi, je veliko napisanega /npr. Habjan - Brezpotja, ali Mihelič - Slovenske stene, idr. , zato teh opisov in besed na tem mestu ne gre ponavljati. Opisovati neko grebensko prečenje: gori-doli čez roglje, stolpiče in škrbine, tudi nima nekega pretiranega smisla, razen če želimo dogodku dodati še kako osebno noto, dogodivščino in občutenje, tudi o težavnosti imajo rekreativni in ljubiteljski plezalci lahko zelo različno mnenje, kakor tudi o časovnici ture, saj je ta povečini najbolj odvisna od posameznikove psihofizične kondicije, izkušenj in znanja.
Seveda posameznik lahko pričara bralcu nek splošni ali osebni vtis, a že navadni planinec, ali pa malo bolj izkušeni gornik bosta na en tak opis in slike lahko gledala precej različno, enim težko ali izven dosega zmožnosti, drugim pa lahko in tudi vrvi ne bi rabili.
Včasih sem se kar malo hudoval, da so neke objave s kopico slik in brez opisov razmer, primernejše za FB ali za kake druge prijateljske socialne mreže, v zadnjem času pa tudi na to gledam drugače - tudi vsak objektiven opis in prikaz ture je nenazadnje subjektiven. Le če avtorja/pisca osebno poznaš ali si z njim že kje bil, potem lahko tak prispevek nekam realno umestiš in oceniš težavnost ture.
Na koncu pa torej še k tistemu, kar je avtor tega zapisa objektivno opazil in subjektivno občutil na predmetni turi. Repov kot je bil še do lani neoznačeno, a sledljivo brezpotje, no sedaj je nekje od srede naprej pa skoraj do Srebrnega sedla »rdeče počrtano«, vmes pa je namalan še kak velik rdeč križ, skratka packarija, ki v tako okolje in naravo pač ne sodi, (še dobro, da je risar vsaj smer kolikor toliko ustrezno zadel).
Pristop čez grapo, ko nad tolmunčki zavijemo proti grebenu pod Staničem, je trenutno lepo sledljiv in brez posebnosti. S Staničevega vrha navzdol se je možno abzajlati, a štrik mora biti zadosti dolg, stena ima dobrih 40 m. Prvi del prečenja grebena je meni lažji, čeprav gre izključno po grebenski rezi, na Debeli špic in potem v drugem delu, ko skala ni več tako trda, pa je treba več pozornosti posvetiti še temu dejstvu. Plezanje s Staniča navzdol, če ga dobro ne zadaneš in na Debeli špic gor, sta se meni osebno zdela najbolj zahtevna, vsekakor pa – če se na začetku navežeš, je potem nadaljevanje v navezi tudi najbolj primerno in varno.
V prvem delu obvozov ni, držati se je treba grebena, v drugem delu pa se da kakega roglja in stolpa tudi ogniti, povečini po levi, le na Debeli špic kako izogibanje s plezanjem preveč v levo – ali če ne verjamete v Nebeško lojtro, lahko postane težje (do III) kot bi sicer bilo normalno. V nadaljevanju je še nekaj krajših bolj zahtevnim mest, odvisno sicer kako se jih lotimo, a proti koncu se tudi širina in možnosti obvozov, pri prečenju znatno povečajo.
Ko iz Najvišjega roba sestopimo na Srebrno sedlo pod Planjavo, imamo več možnosti nadaljevanja: ali se takoj obrnemo v Repov kot in vrnemo nazaj (tukaj bomo lahko skoraj celo pot navzdol občudovali preplezani greben, vrnitev pa bo tudi časovno najkrajša), pod Planjavo lahko nadaljujemo po markirani poti proti zahodu na Sukalnik in do Kamniškega sedla – in od tam po udobni poti nazaj v Kamniško Bistrico ali na Jermanco, le nadaljevanje iz Srebrnega sedla proti vzhodu na planino Korošico mora imeti pravi smisel ali pa premislek, saj bi si sestop v dolino Bele in v Kamniško Bistrico precej otežili in podaljšali pot do izhodišča.
Upam, da triglavska praksa v prihodnje še ne bo prišla tudi do sem, če bodo v Kamniško Bistrico (kot že skoraj velja iz Mojstrane v Vrata) vozili samo še »avtobusi« iz Kamnika ali Lj ?!
Saj nisem vedeževalec, ampak Bog ne daj, da bi se le - to kdaj res ne zgodilo tudi tukaj
