Barbarela, lepo pozdravljena! Načeloma se ne "oglašam" na forumu, vendar me je nekaj vzpodbudilo k temu. O Jalovcu in poti, vzponu nanj so več ali manj že drugi napisali vse, tako, da nimam kaj posebnega dodati. Razlog torej je v tem, da sem bil sam prejšnje leto v zelo podobni, skoraj enaki situciji. V knjižici SPP so mi manjkali trije žigi, Prisojnik, Razor in Jalovec. Kar nekako sem jih odrival. Tudi kar nekaj strahospoštovanja je bilo prisotnega, posebno pri Jalovcu. Iz podobnih razlogov. Naj povem še to, da zadnja leta na zahtevnejše poti hodim sam, se pač pripravim tako in drugače in grem. Lani, začel sem z Prisojnikom po grebenski poti. Dobro mi je šlo. Naslednji Jalovec. Čeprav sem imel kar rešpekt, mi je šlo zelo dobro. V veliko pomoč mi je bilo dejstvo, da je nekaj dni prej oskrbnik zavetišča pod Špičko na novo označil vso pot. Lahko povem, da bi brez tega imel z iskanjem "poti" precej težav! Seveda, pot je mestoma precej "zračna", zbranost mora biti popolna. Drugih resnih težav pa ni. Razgledi pa....!Ob tem - oskrbnika v zavetišču, Klavdija in Vasja, sta enkratna! Lahko sta vzor vsem. Kot so že drugi, nekih resnih težav ob tem kar si že... ni. Lepo vreme, zbranost, mirnost, to je to. O tem kaj je za nekoga lažje ali težje so pa itak različna mnenja. Tudi stvar trenutnega razpoloženja. Za primerjavo, naslednji je bil Razor s Kriških podov. Tisti novi zavarovani del na koncu - je kratek, čisto malo previsen v enem delu. Morda je za tiste, ki se težje malo bolj "raztegnejo" na nekaj mestih nekoliko zahtevnejše pri sestopu. Vendar sam (pri mojih letih) nisem imel težav.
Predlagam tudi, da se odpraviš na vrh, od zavetišča, zjutraj, sveža. Želim ti veliko gorniških užitkov! In varno pot! Ivan