taubi4 - Zadnja sporočila

Danes, v nedeljo še na zanji Kaninski dvatisočak.
Z Edotom se pripeljeva do B-postaje ob 8:00, tam parkirava avto in začneva pohod proti planini Gozdec. Po dveh urah hoje prideva do stare koče. Že tam sem ugotovil, da danes ne bo moj dan. Peklo me je v mečih in stegnu. Šlo je zelo počasi s precej pavz. Ob 12-tih sva bila pri Dmu Petra Skalarja kjer sva imela daljšo pavzo z malico. Nato sva nadaljevala po markirani poti proti Kaninu. Po tričetrt ure sva bila pod južno "steno" Hudega Vršiča. Tu sva zavila z markirane poti proti prvemu kaminčku z desne strani. Kaminček je v spodnjih 3-4-ih metrih II težavnostne stopnje, naprej pa nič posebnega. Ko izstopiš iz njega nadaljuješ nekoliko v levo proti vršnjemu grebenu. Po grebrenu dosežeš vrh v slabih stotih metrih. Od B-postaje do vrha sva potrebovala pet in pol ure. Z vrha pa tričetrt do piva pri D-postaji. Nato še poslovilni spust z staro, odpisano žičnico.

Ob 8:00 smo startali z prvega ovinka nad postajo B Kaninske žičnice. Po dobrih dvajsetih minutah smo se z markirane steze Bovec - Kanin odcepili levo na nemarkirano stezo proti Škednju. Pot je speljana po gozdu proti jugo-jugo-zahodu in je vseskozi lepo vidna. Pod vrhom Kopa (1439m) pa zavije iz gozda proti zahodu. Steza večkrat preide v lepo ohranjeno mulatjero in nazaj v stezo. Ko pridemo na kamniti svet pod Malim Škednjem postane steza nekoliko slabše vidna. Z malo truda pa jo vseeno sledimo do južnega pobočja Velikega Škednja. Tu smo zavili ostro levo po pravem brezpotju proti vrhu. Po treh urah in četrt hoje smo prišli na vrh Velikega Babanjskega Škednja. Tu smo si privoščili malico in zadnje razglede proti Veliki Babi in Vrhu Laške Planje. Med polurno pavzo nas je počasi prekrila megla. Kljub temu smo se odpravili poizkat vrh z imenom Zelene Čuklje. Po pisanju Marjane in Marka se ta vrh nahaja na Kaninskih podih, nekje med Laško Planjo in Velikim Škednjem. Imena nisem videl še na nobenem zemljevidu. Sem pa na Garminovem zemljevidu Adria topo opazil z izohipsami prikazan vrh brez imena skoraj točno na sedini med obema omenjenima vrhoma. Spustili smo se po položnem zahodnem grebenu v sedlo, od koder smo se z zelo lepim polezavanjem po kompaktni skali, povzpeli v petdesetih minutah na vrh 2170m visoke gore. Megla se je vsake toliko časa dvignila toliko, da smo se lahko prepričali, da ne stojimo na neki rami ali prdvrhu kakšnega drugega vrha, temveč na samostojnemu vrhu, ki se dviguje vsaj petdeset metrov nad Prodi. Potrditev, da gre zares za Zelene Čuklje pa smo dobili, ko je Zdenka na zemljevu Lokus map, ki ga ima naloženega na mobilniku, dobila vrh s tem imenom. Povratek v megli čez Prode do markirane poti Kanin-Bovec, pa tudi ni bil prav enostaven. Na pot smo stopili pod Kačarjevo glavo, po uri in pol iskanja prehodov. Do avta smo rabili še dobro uro in pol. Cela tura pa je trajala osem ur.
V lepem vremenu bi bila to prav gotovo ena lepših tur.

Za torek je bil napovedan zadnji več ali manj sončen dan, zato sem se odločil, da se s sinovo pomočjo poizkusim povzpeti na Veliki Skutnik. Na koncu dan ni bil tako lep kot sem si predstavljal, pa vseeno lepši kot je kazalo po slabih dveh urah hoje.
Začela sva ob 7;00 z Vršiča. Zanj sem se odločil, ker je od tam kljub veliki oddaljenosti najmanj višinske razlike. Po treh urah hoje sva bila pod Vršacevim vzhodnim zatrepom na skoraj isti nadmorski višini kot je Vršič. Prava tura se je tukaj šele začela. Od poti proti Zavetišču do tu je pot tako dobro markirana, kot le malo kje. Markacije, večinoma rdeče črte, se pojavljajo na približno deset metrov. Od tu dalje pa so vse redkejše in vse bolj blede.

Najprej se v cik caku vspenjaš po deloma zaraslem melišču in na levi strani iščeš prehod na višji nivo. Ponuja se več takih prehodov, vendar pravi je prav zadnji, najvišji. Pot vodi po strmem gozdu, vendar je vseskozi blatna in izredno spolska. Ta del se mi je zdel skoraj zahtevnejši kot samo plezanje na Skutnik.
Ko sva končno prilezla iz gozda na travnato izravnavo, sva na levi strani zagledala skalo z zadnjo markacijo. Markirana pot se tukaj, po kartah sodeč, začne spuščati rahlo navzdol, midva pa sva se vzpenjala po strmih travah Vršacovega južnega pobočja (sl.2).

Prečla sva Vršacev južni zatrep (sl.3) in nadaljevala po travnatem grebenu proti grebenu Pelcev (sl.4). Udobne hoje je bilo kmalu konec, saj sva prišla na neugodna melišča (sl.5) Po njih sva se povzpela do skalnega roba (sl.6), kjer se je vseeno lažje hodilo.
Ko sva prišla do vstopne grape (sl.7), sva si nadela čelade in se previdno podala proti njenemu vrhu. S sedla sva zavila desno v lepo razčlenjeno pobočje in v parih minutah priplezala do jugozahodnega grebena (sl.10) V.Skutnika. Tukaj sva se odločila za levo, modro varianto. Pri sestopu sva ugotovila, da je desna, rdeča, ugodnejša. Žal se je največ megle navleklo ravno med najinim vzponom na vrh (sl.9). Ker se ni nikamor videlo sva se hitro obrnila nazaj.

Sestopa se nisem prav nič veselil, saj sem se bal, da bova izgubila smer vzpona. To se je tudi zgodilo, a sva se na srečo "izgubila" v lažjo smer.
Po sestopu v škrbino, pa naju je čakalo še tri ure sestopa do Koče pri izviru Soče.

Slike Veliki Skutnik

Hvala vsem za čestitke, še posebno mojemu vzorniku Vinku, ki je pred desetimi leti zaključil podoben projekt kot ga bom, upam, jaz letos ali pa najkasneje drugo leto.

Vsem LP Ivo

Na Mali Prisank sem mislil že tri leta. Zaradi ugotovitve Vinka Praprotnika, da nanj vsekakor ne bi šel še enkrat, zaradi tega da ni o njem skoraj nobenih slik, in da vsi o njem govorijo da je to ena sama podrtija, sem se že takrat odločil, da v to reskiranje ne bom vabil nobenega znanca. Bil sem odločen da ga poizkušam doseči s pomočjo gorskega vodnika. Pa naj stane kolikor hoče.
Tako sem lani, zgodaj poleti, poklical najprej Klemna in Tomaža. Oba sta bila prezasedena z vodenjem v Švicarskih in Francoskih Alpah. Svetovala sta mi naj si poiščem koga ki ima več časa. Nato sem še lani in potem letos klical še dva Markota, Gregorja, Mitja, Andreja in še nekatere. Vsi so bili prezasedeni. Samo eden mi je priznal da nanj ne vodi ker še ni bil na njem. Eden mi je letos na začetku julija celo obljubil, da se bova dogovorila o terminu čez tri tedne, ko se vrne iz Francije. Ko sem ga konec julija nato poklical, pa mi je rekel naj dobim drugega saj on nima časa. Tako sem zopet izgubil en mesec. V začetku avgusta sem telefoniral še zadnjemu, 91-emu, na seznamu gorskih vodnikov, Martinu Žumru. Čeprav mi je kasneje priznal, da takrat za Mali Prisank sploh še ni vedel, mi je obljubil da me čez tri tedne, ko se vrne iz Francije ob prvem lepem vremenu pelje gor. In tako se je končno tudi zgodilo.
Ker imam zadnja leta problem z obrabljenim hrustancem v kolenih, sem si za izhodišče izbral Poštarski dom. S sinom sva v njem prespala, Martin pa je prišel ob šestih zjutraj. Oblekli smo si pasove, nadeli čelade in krenili proti Kopišarjevi zahtevni zavarovani poti. Malo pred oknom smo zavili levo na povezavo s Hanzovo, po njej obšli Turn(Škofova glava) in prišli na vrh Hudičevega stebra. Od tu smo šele prvič zagledali ošiljeni vrh Malega Prisanka (sl.2 in 3). Anže naju je tu zapustil in nadaljeval na Prisank in od tam nazaj na Vršič. Mene pa je Martin navezal na 30m vrv.
S stebra sva se začela spuščat v smeri Hudičevega žleba. V grebenu pred nama se vidita začetka dveh polic. Prava je tista spodnja. Polica je dolga blizu 100m. V začetku je široka in se rahlo spušča nazdol. Tu sva hodila eden za drugim na kratki vodniški vrvi (cca 8m). Hoja se mi je zdela povsem varna. Na sredini pa se začne strmeje spuščat proti žlebu in postane vse ožja. Ta del pa me je varoval enkrat gorniško preko trdne skale in enkrat z vstavljenim metuljem. Tu pa je bilo treba že previdneje iskati stope in oprimke. Še zahtevnejše pa je bilo prečenje žleba, saj je tu naklonina še večja, kamenje in skale pa samo čakajo da jih rahel dotik pošlje po žlebu navzdol (sl.5 in 8). Isti problem se je pokazal pri plezanju (lazenju) iz žleba na polico pod M. Prisankom. Ko sem iskal oprimek, sem rahlo pritisnil na veliko skalo (fi:cca 50 cm) in že se je zakotalila proti žlebu. Istočasno sem nad seboj zagledal še eno podobno, ki je izgubila oporo in se začela pomikati proti meni. Komaj sem imel toliko časa, da sem se ji lahko še umaknil. Z grozečim bobnenjem sta se nato zapodili po žlebu navzdol. Ta kos poti je v resnici edini nevaren, vendar zares nevaren.
Pri vzpenjanju iz žleba me je Martin spet varoval, enkrat čez kamen in enkrat z metuljem. Od sredine naprej je skala vse boljša (sl.6), vršnjih 20mnv pa že odlična, tako da sva na ozki vrh splezala po cca 5m visokem kaminčku 2. težavnostne stopnje. Vrh je res miniaturen z dvema skaloma, na eni sedim jaz (sl.7), z druge pa me fotografira Martin, vmes pa je dober meter prostora.
Povratek je bil skoraj enak, po eno uro gor in dol. Pravzaprav dol in gor, saj je Hudičev steber 22m višji od M.Prisanka. Od tu sva sestopila h Koči na gozdu. Vmes sva se povzpela še po grebenu na Turn (Škofova glava), ki naj bi bil ravno tako dvatisočak z 50 metersko ekvidistanco. Po Marjani in Markotu naj bi bila 55m. Midva sva jih namerila samo 47.
Na koncu lahko reče , da vse skupaj ni ekstremno zahtevno, je pa v enem delu zelo nevarno, saj si popolnoma nemočen, če se ti stvar začne pred teboj nenadzorovano podirat.

Mali Prisank

V sredo sva se z Rafkom namenila povzpeti na Mali in Veliki Bedinji vrh s Konjske škrbine. Oborožena z opisi ture od Marjane in Markota s spleta, Jožeta Draba iz Vodnika "Julijske Alpe skupini Mangarta in Jalovca 2015" ter Vladimira Habjana iz vodnika "Brezpotja 2009", sva se odpravila ispred PUS Bavšica ob 6:35. Pričakovala sva mokre trave, ki pa so bile začuda skoraj povsem suhe. Do Lovske koče sva potrebovala 1:30 ure. Tu sva si natočila potrebne količine vode in nadaljevala pot skozi gozd. Po 15-ih minutah sva prišla do konca gozda, tu pa zavila z markirane poti levo proti zahodu, nazaj v gozd, na slabo vidno lovsko stezico. Stezico je težko slediti, vendar iskaje najboljše prehode večkrat naletiš nanjo. Ko sva zopet prišla iz gozda, sva pred seboj levo zagledala Stador, takoj polek njega Morež in naprej desno oba Bedinja vrhova. Od tu dalje stezice nisva več iskala, temveč sva gledala

le še za čim boljšimi prehodi čez pobočja in skozi rušje. Po dveh urah sva se vstavila na podih za prigrizek in oddih. Nadaljevala sva naravnost proti Konjski škrbini in nato desno po grebenu nad Loško Koritnico proti vrhu Malega Bedinjega vrha. Nadaljevanje po grebenu v Škrbino v zakladih pa se nama je zdelo prezahtevno, zato sva se vrnila na Konjsko škrbino, obšla MBV, (najnižja točka na višini 2000m) in se povzpela po strmem travnatem žlebu v škrbino med obema vrhovoma. Od tu naprej sva zakoračila na levo v Loško stran grebena po ozkih, visečih travnatih policah. Pogledi v Koritnico so s polic veličastni, občutki pa ne najboljši. Po previdnem napredovanju proti vrhu sva prišla do kaminčka, ki je bil hvalabogu kamnit, pa vseeno v prvih dveh metrih nekoliko siten. Na vrh sva prišla točno ob enih. Tam se nisva zadržala prav dolgo, saj so bile napovedane možne plohe, ki pa jih v teh travah

prav gotovo nisva hotela pričakat. Povatek v škrbino je zahteval še več previdnosti kot vzpon. Ko pa sva dosegla Škrbino v zakladih, pa sva bila na konju. Vračala sva se čez sedlo Predelna (med Stadorjem in Briceljkom) po stari poti do Lovske koče (pot je zaradi lukenj prekritih z travo izredno neugodna). Pot naprej do Bavšice, kamor sva prispela ob 17:25, pa je precej boljša. Vse skupaj je trajalo skoraj 11 ur.
Mislim da sva si za vzpon izbrala najboljšo varianto, za povratek pa bi priporočil sestop po prelomu Lepoč v Lanževico in nato po markirani poti proti Bavšici.
PS Pri vzponu sem na relaciji Lovska koča - Konjska škrbina izgubil lahek aluminijasti cepin, idealen za poletne vzpone po gladkih, strmih travah. Če ga kdo najde se priporočam.

DVas, teško rečem, ker ne poznam tvojih sposobnosti. Rekel bi, da če prideš gor brez vrvi, bi moral tudi nazaj. Ne vem pa zakaj ne bi imel s seboj 30m vrvi, za vsak slučaj.
mosovnik: To je ekipno delo. Slike in vse črte na njih so Nejcovo delo, tekst pa moje.
Vsem hvala za čestitke.

Z Nejcem sva se odločila, da se v soboto povzpneva na Vevnico, V Koncu Špica in Kotovo Špico. S kombijem sva se v petek popoldan odpeljala v Planico in pakirala pod drevjem pred nekdanjo rampo. Do Doma v Tamarju sva se nato odpeljala s kolesi (brez elektrike). Prav veliko s tem nisva pridobila, sva pa ogromno naslednji dan pri vračanju. Pri koči sva nameravala kupiti dve pločevinki Laškega za pred spanjem v bivaku, pa imajo samo steklenice. Do bivaka sva prišla deset čez devet, ravno ko je dan ugašal. V njem sta že bila dva fanta, tako da smo vsi prav udobno ležali.
Zjutraj sva se odpravila naprej šele okrog sedmih. Najprej sva se dvignila na višino 2000m, po njej hodila približno 20 minut in prišla do želene gredine. Gredina je res precej izpostavljena, pa vseeno dovolj široka in udobna. Zanimivo se mi zdi, da je na večjem delu opremljena s svedrovci. Res ne vem za koga, saj za alpiniste to prav gotovo ni, tudi mi šodrovci jih tu ne rabimo, običajni planinci pa itak ne hodijo po tako zahtevnih brezpotjih. Gredina se ves čas se je enakomerno dviga, tako da sva se v tričetrt ure dvignila za 100m. (sl. 5-11) Ta gredina te pripelje pod jugovzhodna pobočja Vevnice. Tu sva zavila levo po kompaktni skalni grapi, ki je bila cela v senci. Prav prijetno. Ko sva prilezla spet na sonce, pa sva zopet obrnila v desno in poplezavala po skalah levo od gruščnate dolinice proti grebenu vzhodnega predvrha Vevnice. Na glavni vrh sva prišla ob 9:15. Z njega sva že pogledovala proti naslednjemu, V Koncu Špica. Od tu se vzpon nanjo desno od njenega grebena zdi nemogoč. Ko pa prideš v vznožje Špice, pa vidiš da nanjo tu pelje široka, neizpostavljena gredina, ki ni niti pretirano strma. Nadaljevanje po grebenu proti Kotovi Špici pa prekineta dva skoka, ki pa sta opremljena z varovališči za spust po vrvi. Prvi zelo strm skok sva kar preplezala (sl.27 in 28), saj je bila skala zelo dobra. Drugi ki je bil celo previsen, pa sva obšla levo po dveh izpostavljenih policah. Do vrha potem ni bilo več težav.
Greben se od vrha nadaljuje še dobrih sto metrov naprej, dokler ne začne prepadati proti Kotovemu sedlu. Tukaj, par metrov pred koncem poiščemo desno od grebena varovališče za prvi od petih spustov po vrvi. Midva sva se odločila, da bo najbolje če jaz navezan splezam čez vsak spust, poiščem naslednje varovališče, se nanj privežem, nato pa se do mene po vrvi spusti še Nejc. Prve tri in petega bi v sili splezal tudi brez varovanja, četrtega pa ne. Na koncu je treba še čez strmo gladko ploščo, vrh katere pa je tudi varovališče (sl.42), ki pa mislim, da ga ne rabi nihče, ki je sposoben priti do sem.
Vsa ta štrikarija nama je vzela uro in pol časa. Do bivaka sva rabila še tričetrt ure in slabo uro in pol do Laškega v Tamarju. Nato na kolo in čez dobrem pol ure sva se že peljala iz Planice proti Kranju na pozno kosilo k Gorenjcu. Za lep zaključek pa sva tam nenapovedano srečala mojega večkratnega sošodrovca Toneta.

Tura : bivak pod kotovim sedlom-Vevnica-Vkoncu špica-Kotova špica

Na Rogljici nisem bil, Rakova špica in Dovški gamsovec pa sta se mi zdela lažja. Ko dobiš malo več šodrovskih izkušenj, ta dva nista nič posebnega.
LP Ivo

Čestitke za sliko št. 7.

LP Ivo

Lani jeseni smo v isti postavi poizkusili prečit ta velegreben. Ker smo na Rigljici ugotovili, da je velika verjetnost, da nas v primeru nadaljevanja še pred Frdamanimi policami ujame noč, smo se tu obrnili.
Letos smo se odpravili od doma nekoliko prej. Tudi Kurji vrh smo pustili ob strani. Prvo pavzo smo imeli šele na sedlu med Rušco in Rigljico. Tu smo se nekoliko okrepčali in si nadeli pasove in čelade. Tu se tudi začne bolj resen del ture. Plezanje 1.do 2. težavnostne stopnje. Nejcova slika št.2. Po slabe pol ure plezanja smo prišli na grebenček s katerega se je treba spustiti kakih 10m. Na vrhu je narejeno sidrišče s katerega smo se lani spustili po vrveh, letos pa smo poplezali nekoliko v levo v grapo pod kaminom. To je 20m dolg kamin, ki si ga jaz nisem upal splezati brez varovanja. Lani smo se varovali tudi naslednji rastežaj (sl.3), letos pa smo tu varovanje opustili. Takoj za robom te slike teren postane nekoliko bolj krušljiv, ko pa prideš do vršnjega grebena Rigljice, pa je skala zopez odlična (sl.4). Zaradi opustitve enega spusta po vrvi in enega varovanja, ter poznane smeri, smo od pavze do vrha Rigljice, v primerjavi z lani, pridobili eno uro in pol časa. (Tukaj moram razčistiti še nekaj. Na mojem zemljevidu Julijske Alpe vzhodni del, je Rušica visoka 1911m in je pred Rigljico 2074m, ta pa je pred Vrh nad Rudo 2108m. Na nekaterih zemljevidih pa je najprej Rigljica, nato Rušica in na koncu Rusa peč, kot jo vedno imenuje Nejc.)
Spust z Rigljice je bil zame najzahtevnejši del prečenja, saj je to povsem podrt greben (sl.5). Po pol ure pazljivega spusta smo prišli do sidrišča (sl.8). Sledil je prvi spust po vrvi dolg 50m, nato pa še drugi 20m (sl.9-12).
Če je bil ta sput najzahtevnejši, pa je bil vzpon po grapi najlepši del. Težavnost naj bi bila 3. stopnje, toda ker je bila skala tako dobra in čista, je bilo plezanje res en sam velik užitek. Vrh nad Rudo je desni po izstopu iz grape, sidrišče za spust pod Frdamane police pa je pod levim vrhom. Dejansko je res pod vrhom, saj ga zagledaš šele ko si že pod njim.
Po spustu nas je čakalo še približno tričetrt ure brezskrbnega polezavanja do vrha Frdamanih polic, dobre pol ure nekoliko pazlivejšega sestopa z njih in dve uri mučenja po Kačjem grabnu.
Po dvanajstih urah in pol hoje, pol ure kopanja v jezeru pri Jasni in slabo uro vožnje do Gorenjca na pizzo in nekaj piv, pa je vse hudo pozabljeno. Ostane samo prijetna utrujenost in čisto zadovoljstvo.

Točno dva meseca po Heavy bull-u, smo se tudi mi trije odpravili proti vrhu še tretje več kot 2000m visoke Goličice. Po meliščnati grapi smo se ravno tako vzpenjali po desni strani. Na višini 1450m je en nekoliko kočljiv del. Nekoč je očitno plaz odnesel del steze. Dva do tri metre je treba preiti zelo previdno, saj kaj lahko zdrsneš dvajset do trideset metrov po strmem pobočju v dno grape. Je pa tu desno v skalo zabit jeseničan, tako da se lahko hitro napravi varovanje.
Do sedla (1665m) med Prednjo glavo in Malo Goličico smo rabili točno dve uri. (Dva penzionista in eden ki dela za naju)
Od tu dalje pa se začne poplezavanje. Slike z vrisanimi smermi pridejo pri vzpenjaju še kako prav. Pri povratku pa ne pomagajo kaj dosti. Mi smo si vzpon označevali z rdeče belimi trakovi, ki smo jih nazaj grede seveda pobirali. Mislim da je to v tem rušnatem svetu precej bolje vidno kot pa možici.
Na vrhu smo bili v slabih petih urah. Nazaj smo se tudi mi držali nasprotnega roba grape. Za sestop je res precej ugodnejša kot smer vzpona. Nekoliko zahtevnejše je le prečenje grape povsem spodaj.
Pa še nekaj. Brez ruševja bi bil sestop do Prednje glave precej težji kot je bil s pomočjo njega.

Tudi od mene čestitke za prečenje velegrebena. Ne vem ali v teh dveh letih nihče ni prečil tega grebena, ali pa se mu ne zdi vreden omenbe. Jaz sem do sedaj prečil že vse takoimenovane velegrebene, pa mi je ta še vedno daleč najlepši, ne pa najtežji. Mi smo sestopili nekje na sredini med 1 in 2. Mislim da ste izbrali boljšo varianto.

Točno. tako jo je imenoval Jovan.