Kostja Jerovšek - Zadnja sporočila

Danes iz Krnice preko Lipnice v zgodnjem jutranjem hladu preko Špika na Frdamane police.
Vreme - śajba do poldneva, tako da je bil povratek po Kačjem grabnu že kar zakurjen.
Delno je bil namen ture tudi ta da zamenjam vpisno knjigo za novo. Nekdo jo je že pred dvema letoma pustil zunaj in se od takrat ni več posušila.. (Škoda) Ima kar nekaj zgodovine od leta 1994. V prihodnosti bo shranjena v arhivu PD Gozd Martuljek..

Če ti pristop do 3 macesnov ni poznan, bi bilo verjetno boljše da ga opraviš iz smeri Za Aka. V nadaljevanju pa celotno turo na MMP zaključiš s sestopom čez Kotle, kateri potek že poznaš.
Ko prideš Za Ak se usmeriš v desni krak prodišča in po njem skoraj do konca. Zaviješ levo na rušnato pobočje v smeri Široke peči, kjer je steza med in ob rušju lepo vidna.
Malo nad dvema spominskima ploščama se steza konča. Nadaljuješ v graben pod Široko pečjo, kjer je bil pred kratkim skalni podor. Za podorom levo od grabna po zbitem melišču kjer zgoraj najdeš ostanek steze ki vodi proti skalnem trebuhu. Preko njega v smeri grabna poiščeš najlažji prehod in prideš v kotel pod steno Široke Peči. Tam se ni dobro predolgo zadrževat… Čez kotel desno in po pobočju poiščeš ostanke poti ali primerne poličke, ki te pripeljejo na poraščen grebenček tik pod macesen z vpisno knjigo. Sestop po teh šodrastih poličkah je bolj zoprn kot vzpon. In še enkrat … v tistem kotlu se ni za obirat! Srečno!

Danes izpod Špika in čez Kotle na Malo Martuljško Ponco. Snega v ozebniku pod sedlom je letos manj kot lani v tem času. Pa še ta ne bo dolgo zdržal v tej vročini… Tone je lani pisal kako mu je hudo za strgano knjigo, zato sem jo danes “armiral” s silvertejpom . Tako da bo zdržala še kakšne dve ali tri leta potem bo polna. Sestop sem opravil mimo 3 macesnov… Po dolgem času sem opazil dva alpinista v Široki Peči. Preko razbeljenega proda Za Akom do vode in domov.. Ena lepših tur v Martuljkovi skupini..

Danes iz Zgornjega Pobiča po poti 702 na Lopič (Monte Plauris). Lansko leto sem ga gledal z druge strani doline z vrha Monte Pisimonija. Na tako lepo goro te kar potegne, svet je divji in samoten.
Pot je tam okoli lestve na novo opremljena z jeklenicami in par novimi stopi. Višje gori pa skozi šavje pod sedlom presekana, tako da se ni treba izgubljati po divjačinskih stečinah. Niti oblak na vrhu gore mi ni pokvaril navdušenja nad najvišjim vrhom Muzcev.
Splača se še pogledat v obnovljen rudnik nad bivakom. Rovi so zgleda stalno osvetljeni, edino table z opisi so samo v Italjanščini.

28. 4. 2025
Danes s sedla Cristo di Forca po poti 414 na vrh Amariane. Pot je dobro uhojena in lepo vzdrževana. Zgleda da še travo ob stezi pokosijo. V zgornjem delu so jeklenice v grabnu pod grebenom obnovljene in vse ispravne. Snega na poti ni več. Do grebena je bilo kar toplo za ta letni čas, poleti mora čez tiste trave nad gozdno mejo dobr žgat…. K sreči je bilo danes malo obiska (samo 4 avti). Drugače zna biti srečevanje na ozki cesti kar “delovno”.
Razgledi z vrha … fenomenalni s Creto Grauzarijo in Monte Serniom v prvem planu in Julijci v ozadju.
Kratka a lepa tura.

Včeraj 30. 8. čez Veliki greben. Pot in smer je lepo sledljiva. Kakšen možic spodaj, kje drugje itak ne gre. Na grebenu predzadnji stolp od daleč zgleda kar težko, ko pa si blizu je takoj na levi strani grebena zadaj “avtocesta”. Celo turo sam, tudi v okolici brez gužve. Sestop čez Tursko goro in preko soda brez dna na Kamniško sedlo in po cesti v Konec. Aja, namesto da bi ljudem pustili parkirat na šodru Jermance, bodo sedaj razrili ves spodnji travnik… Tista tabla za posek in spravilo lesa je brezveze, ker so gor itak vse posekali…

Odcep je približno na višini 2530 m ko prideš ven iz klinov in zajl. Tam na grebenu od koder je do vrha Škrlatice še cca 1/2 ure. Greš dol po manjšem melišču rahlo v levo in potem po širokem grebenu navzdol cca 50 višincev. Na robu je možic, od tam se držiš levo.. Po smeri so skoz možici.. vse skupaj je okoli 200 višincev. Tako kot je na sliki približno.. Pa srečno!

15. 8. 2024 s Kotla na Veliki in Srednji Rokav. Dolga, naporna (posebej povratek s Kotla) a vendar veličastna tura.
Hvala Tonetu (lijaneja) za koristne napotke. Smer vzpona je drugače zelo logična, greš tam kjer je najlažje.. vse drugo je iskanje težav. S sedla malo nižje v izrazit kamin, potem slediš novim zelo kvalitetnim štantom proti vrhu. Tudi s Srednjega sta narejena 2 štanta, midva sva šla peš tudi na dol..
V Kotlu je še sneg in en gams, ki mu ni mar za vzpone na vrh.. In kot je nekdo zapisal, “ Na vrhu nobene gužve”. Sosednja Škrlatica pa oblegana…😊

Danes sem se povzpel Nad Kuhnjo špico. Zjutraj spodaj oblačno, zgoraj “Šajba”. Se kar najde pot. Malo s pomočjo skic Heavy Bulla, kdorkoli že je to … hvala mu in mojih predhodnikov, ki so postavili nekaj možicev. Tudi sam sem enega, samo ni za namen orientacije..😊. Lepo brezpotje pod Cmirom.

Danes iz Mlinarce skozi skrito dvojno okno na Kanceljne. Pod Lešarjevim slapom je nekdo pustil rdeče pohodniške palice… kasneje na turi nisva srečala nikogar. Nadaljevala na Prevčev stolp in abzajl 3x v Hruško. Potem še lažji pristop na oba vrhova Planje in po markirani stezi nazaj do Cestarske bajte. Tura ki je bila že dolgo na spisku želja je v vseh pogledih opravičila svojo lepoto 😊 Nepozabno!

Včeraj iz Zapotoka na Zagorelec in naprej v prečenje vse do Špičice in Neimenovanega vrha, kjer končno najdem spodoben sestop proti planini Zapotok. Greben verjetno ni prav pogosto obiskan, ker so vrvice na abzajl štantih že precej klavrne in jim dodam nove. Na vrhu Oltarčka sameva en sam sumljiv klin zato zabijem še enega in povežem z novo zanko… naslednji naj jo zamenja z močnejšo! Ta del grebena je res češnja na torti. Naprej do Špičice so trave v senci še vedno mokre . V tem samotnem svetu srečaš samo kakšno lokalno kačo, trave pa so posejane z bujnim alpskim cvetjem, da je prav dišalo po rmanu. Še gamsi se ga izogibajo. 😊 Mislim da je še najbolj zoprn sestop s Špičice. Črnnim zankam je potekel rok trajanja.. zato je najboljše pomagalo cepin.
Vse v vsemu ta greben je res nekaj posebnega v vsem kar nudi in primeren samo za hribovce ki so 100 procentov suvereni v gibanju po brezpotjih. Za abzajl sva imela dve tanjši 30 m vrvi in to zadostuje, manj ne.

Danes iz Podklanca po Buflon weg mimo križa na Golobarju na Lipnik, Srednjo špico in še na Hudi vrh.
Gor grede sem si parkrat pomagal z GPS pripomočki, večinoma pa so mulatjere lahko sledljive. Pot od Podklanca do Kozjega roba je mestoma ozka in če je še namočena v tisti strmini je potrebna previdnost pri hoji.
Nad Srednjo špico me je parkrat preletel jastreb…
Tudi če so vrhovi pod 2000 m je tura kar vorng . Meni je napisalo 19 km, 1700 viš. in 8 ur in pol.. Lepi in samotni kraji so to…

Na sliki 11 je najverjetneje "Nekaj zelenega" , verjetno pa Dlakavi mleček (Euphorbia villosa)ki raste na Notranjskem. Spozna se ga tudi po dlačicah na sponji strani listov. Po tem je tudi dobil ime.

JV greben Dolkove špice je bila nekih 50 let nedokončana tura. Prvi poizkus je bil pod vodstvom Avgusta Delavca iz Mojstrane na alpinističnem tečaju v Vratih, kjer sem bil z še dvema fantoma iz Mojstrane v navezi. Toliko časa je minilo da sem še imena pozabil… v glavnam nekje na sredi nas je dobila silna nevihta in smo obračali.
Danes sem jo preplezal sam in v miru in čudovitem vremenu. Orientacijsko ni zahtevna.. pač ne iščeš težav in tam so v glavnem možici.. Z vrha sestop proti zahodu in še na Dovški Gamsovec, ker je tako pri roki in nogah.. Čez melišča pod DŠ si dokaj hitro pri odcepu za bivak. Zelo lepa tura…Posebej razgledi od Spodnje Dolkove špice proti vrhu so enkratni.

Danes dokler je še vreme, zgodaj pod Špik, čez Kotle na Peči in pod Visoko ponco skoz po snegu lepo do sedla. Od tam še skok na vrh. Vse po starem. Kar se knjige tiče je prostora glede na obiskanost še dovolj. Je pa res odtrgana platnica. Dal sem ji novo vrečko.. in se vrnil mimo 3 macesnov za Ak in v Rute domov. Nekdo je presekal nekaj ruševja od Pod Špika mimo spodnjega kotla do srednjega. K sreči ni pretiraval tako da je lepo prehodno brez da te počeše. 😊Sneg je sicer mehak a dereze in cepin sta kljub temu “obvezna oprema”.