Jernej968 - Zadnja sporočila

V dolini pod bivakom, na nadmorski višini okrog 2000m ležijo razne ostaline, med drugim bomba (na sliki). Mogoče kdo pozna zgodovinska dogajanja okrog tega?

Včeraj opravil krožno turo z Rudnega polja čez Kačji rob na Srenjski preval, spust na Jezerce in nazaj na izhodišče. Sneg na poti se začne na 1600m, nato globina snežne odeje z nadmorsko višino narašča. Sneg je bolj južen in mehek. Na višini 1800m se pri hoji predira 30 cm globoko. Na zadnji strmini pod prevalom pa se udira do nad koleni. S strmih južnih pobočij Malega Draškega vrha so se še prožili manjši plazovi, glavnina se je splazila že takoj po sneženju.

Lijaneja, se strinjam. Tudi samo z umazanimi hlačami bi šlo.

S sinom sva sva se 27.7.2024 na vrh povzpela čez Kotovo sedlo, sestopila pa preko Jalovške škrbine nazaj v Tamar. Pot čez Kotovo sedlo je en sam užitek. Raznolika, v zanimivem ambientu, z razgledi in plezalsko popestritvijo v zgornjem delu. Pot je v celoti kopna. Sestop do Jalovške škrbine brez posebnosti. Samo par nezahtevnih korakov po snegu. Zavarovani del z Jalovške škrbine v ozebnik pa je uradno zaprt. Prav na koncu, tik pred izstopom iz stene na melišče je en izruvan klin, kar otežuje varen izstop. Potrebno je malo prostega plezanja. Dodatna težava je sneg v ozebniku, ki ga je treba prečiti, saj se zavarovana pot nadaljuje ob nasprotni steni ozebnika. Višina snega je tu trenutno preko 3m, krajna poč pa širine okrog 1m. Midva sva se na drugo stran prebila skozi naravni predor pod snegom in s pomočjo cepinov. Dereze niso potrebne. Nadaljevanje sestopa pa po znanem melišču nazaj mimo Doma v Tamarju in naprej do skakalnic.

Čestitam Heavy bull-u za opravljeno turo, predvsem pa za nazoren prikaz ključnih prehodov. S sinom sva se po opisani poti povzpela 11.5.2024 samo na Srebrnjak (in nazaj po poti vzpona - glej forum Srebrnjak). Sva pa pri solnici izbrala desno smer, ki te pripelje v velike strmine. Na sliki 9 prikazujete levo varianto in sem radoveden, če je kaj lažja od desne.

Tudi mene so pritegnili ti samotni konci Julijcev. Turo sem opravil 18/19. 6. 2024. Na Strmo peč sem se povzpel iz doline Dunje, sestopil pa na planino Pecol. Vmes sem prenočil v bivaku CAI Cividale. Potok Dunjo sem prebrodil malo višje od nekdanjega mostu - voda nekje nad koleni. Steza po bukovem gozdu do bivaka je zelo strma, markacije na drevesih pridejo še kako prav, saj je sama sled marsikje z listjem zabrisana. Prav veliko v zadnjem času tu gor ne hodijo. Vode do bivaka ni potrebno tovorit (900 višinskih metrov!), saj je 2 minuti pred bivakom izvir, ki se v tem času spremeni v pravi potok. Tudi v nadaljevanju proti začetku ferate prečiš kar nekaj potokov, ne vem pa, če je tam voda stalno čez poletje. Bivak je zgledno urejen, blazine udobne. Zadnji in edini letošnji vpis je bil pred enim mesecem. V letu 2023 je bilo vsega 10 vpisov, od tega jih večina ne prespi.
Pot od bivaka do začetka Norine je bil zame najzahtevnejši del celotne ture. Pot je ponekod težko sledljiva, markacije redke. Prečiti sem moral dve večji snežišči, sneg zahteva zimsko opremo. Najtežji del ferate je bil zame vztopna vertikalna stena brez pravih stopov, sploh za zimske čevlje. V nadaljevanju postane ferata bolj gosposka, s skobami in klesanimi stopinjami. Pogledi v globino in bližnjo steno Zabuša so dih jemajoči. Travnate planjave na južni strani so polne cvetja in vzpon na vrh Strme peči je bil prava sprostitev. Povratek pa v škrbino Vandul in na Pecol, kjer me je v gozdu počakalo kolo. Z njim sem se odpeljal po Reklanski dolini do Kluž in mimo Dunje do avta.
Tura, ki pusti močan vtis.

Od danes je dnevna parkirnina pri Aljaževem domu 25 eur/dan. Pristojni to opravičujejo z brezplačnim avtobusom, ki bo v dolino vrat vozil v poletni sezoni od 15.6. do 15.9.
Kaj pa izven te sezone, ko avtobusa ni? Koliko bo takrat znašala parkirnina?

Včeraj (11.5.2024) sva s sinom opravila spomladanski vzpon na Srebrnjak. Napotki iz predhodnih objav na tem forumu so nama bili v veliko pomoč, zato hvala vsem za opise.
Cesto sva zapustila na "slavnem" 20. ovinku in poskušala slediti stezici skozi gozd dokler se je dalo, potem pa ob levem robu melišča navzgor do prečne lovske steze, ki naju je pripeljala do sedla pri Česnu (ali kako je tam pravo ime), kjer sva splašila trop gamsov. Od tu naprej postane vzpon bolj zanimiv, saj na obzorju zmanjka nekih orientacijskih točk, vrha pa se od tu zaradi velikih naklonov ne vidi. V nadaljevanju sva se v trentarskem slogu vzpenjala rahlo v desno in navzgor. Desno od naju je bila ena izrazita grapa, Na tem delu je bila strmina na celi poti največja. Nato sva se višje povzpela v levo na lepo razgledno sedelce (višina okrog 1700m). Od tu sva zagledala prizor s prve od treh slik uporabnika dprapr (13.8.2013) in nekako sledila predlagani smeri. Ta naju je pripeljala do drugega razglednega sedelca na višini 1860m. Od tu pa se je že lepo videla lepa travnata rama, ki se začne nekako na višini 1950m in te lepo usmeri proti vrhu. Pot je bila v celoti kopna, trava pa suha. Travnate strmali krasijo avrikelj, svišč in druge cvetlice modrih in rumenih barv.
Dan je bil sončen, občasno so oblaki zakrili sonce, vendar so bili nad vrhovi Julijcev. Razgledi s Srebrnjaka pa so tako lepi, da se zlepa ne odločiš za sestop nazaj v dolino. Kot da si v središču Julijskih alp. Osupljiv pogled čez severno steno daje občutek čiste vertikale.
Sestopila sva po smeri vzpona. Cepin je za nazaj prišel v tistih strminah še kako prav. Verjetno je odveč poudariti, da človeka nisva srečala. Še po glavni cesti po dolini Trente je bilo zelo malo prometa.

Tudi meni se ne zdi prav, da nekdo po lastnem vzgibu ruši/spreminja zgodovinske ostaline. Očitno je bilo rušenje objekta v interesu še komu, sicer si ne predstavljam, da bi to dopustili enemu posamezniku.

Uroš, čestitam za jubilej. Zanima me, če so varovala na poti Kredarica - Triglav še kje zasuta s snegom.

Čestitke za opravljeno turo in lepe posnetke. Kugy bi bil na vas ponosen.

Lep zapis in koristne informacije.

Včeraj (28.2.2021) sva šla z ženo iz Temljin, do vrha nekako po avtoričinih stopinjah. Dol pa po označeni poti (baje na novo, rdeče črte), ki poteka po južnem pobočju. To zadnjo, ki je speljana po južni strani, bi priporočal tudi za gor. Ključna točka je 50m od korita, kjer zavijemo ostro desno po kolovozu in ne po stezi levo, kamor usmerja napis na skali in ki je v nadaljevanju slabo označena ter vodi na zahodno stran hriba. Na višini okrog 800m kolovoz preide v ozko stezo, ki se zagrize v strmino. Naklon pobočja je ponekod zelo velik, zato previden korak. Proti vrhu je mestoma steza slabo uhojena, a so rdeče oznake v veliko pomoč. Razgled z vrha pa je res izjemen. Gosti šopi suhe trave nudijo udoben počitek, če le sonce ni premočno.

Vse pohvale za lepe slike in spremni tekst. Z njimi sem obujal spomine na moj vzpon na Črnelsko špico od B postaje pred leti. Bo kar treba ponoviti turo v ta premalo obiskani del zahodnih Julijcev.

V soboto, 19.9.2020 sem prehodil pot od Pogačnikovega doma do Vršiča po Jubilejni. Na poti s sedla Planja dol do Škrbine so markacije že precej zbledele in v tej smeri ponekod redko vidne. Potrebna previdnost glede orientacije za tistega, ki je še ne pozna. Sama Jubilejna pot ni v tako slabem stanju, čeprav je zaradi poškodovanih varoval uradno zaprta. Tu pa tam je kak odlomljen klin, a vrvi delujejo zanesljivo. Skalni podor s stropa v Zadnjem oknu je poškodoval nekaj varoval, a je prehod skozi okno tehnično nezahteven. Tudi v nadaljevanju je opaziti nekaj odlomljenih klinov, a od tistih, ki so v skali, se noben ne maje.
Pot ni za vrtoglave, vsekakor je pa to ena zanimivejših zavarovanih poti pri nas.