Tone, najprej hvala za ponujeno priložnost!
Po dobro prehojenih dnevih, snujem še zadnje načrte, kako bi izkoristil zadnji prosti dan v tednu. Prebiram reportaže in mojo pozornost pritegnejo Rokavi! Zakaj? So moja velika neizpolnjena želja, odkar sem jih prvič uzrl na poti na Oltar. Tako mogočni, divji in lepi izgledajo! A hkrati nedostopni. Prav to me je inspiriralo, da sem se odločil v življenju slediti po poti alpinizma.
Ko sem zagledal povabilo uporabnika lijaneja, se enostavno nisem mogel upreti njegovi velikodušni ponudbi. Seveda sem se odločil nositi vrv- majhna cena za to, da me popelje na goro, na katero sem si tako zelo želel. Poskušam poslati zs in glej ga zlomka, ravno takrat se sesuje spletna stran hribi.net.
Murphy si rečem! Najprej sem pomislil da ga biksa samo internet potem pa sem probal še preko telefona in ugotovil, da spletna stran dejansko ne deluje. Ma kaj naj zdaj naredim
Nisem obupal in čez nekaj trenutkov probam ponovno. Tokrat je šlo čez in nisem potreboval dolgo za Tonetov klic.
Po nekaj besedah, sem takoj vedel, da je možakar pravi in kaj hitro sva naredila plan za naslednji dan.
Ja, zjutraj je bilo malce kaotično, saj sam nikoli prej nisem koristil javni prevoz v Vrata in sem se zanašal na svojega "vodiča", ampak morda sva bila malce preveč euforična v pričakovanju na super turo in spregledala, da najin prevoz stoji čez cesto, dokler se ni odpeljal mimo najinih začudenih pogledov haha
No, resnici na ljubo, bi lahko v Mojstrani postavili kakšen bolj opazen znak ali pa tablo kje stoji ta Vandrovec, oz kje je njegova postaja.
Ne glede na to, prevoz sva uspela ujeti na drugi postaji in pričela dan tako kot se spodobi: s čelkama na glavi
Vzpon je potekal gladko. Kapo dol Tonetu, da lahko pri teh letih še vedno suvereno sledi mladini!
Ko sva prišla v Kotel mi je srce prav zaigralo. Pred seboj sem imel mogočne stene Rokavov. Nestrpno sem čakal, da zagrizeva najprej v melišče in nato še skalo ter se povzpneva na ozebnik. Gor sva bila kot bi mignil. Ta prizor še dolgo ne bom pozabil! Kakšno doživetje! Sedlo med dvema prepadnima vrhovoma (Visokim in Srednjim Rokavom) s samimi strmimi stenami iznad katerih tu in tam štrlijo ven nekakšni monoliti, velike špičaste skulpture, v podobah obeliskov. Človeku se zdi, kot da se nahaja sredi nekakšne bajke. To vzdušje dvignejo na višji nivo pa še momenti, kot so rohneči plazovi, ki se z velikimi skalnimi bloki z neustavljivo silo pomikajo po strmini Rokavskega ozebnika in drobijo vse pred seboj. Bog pomagej pomislim, kaj bi se zgodilo, če bi se nekdo ravno takrat nahajal spodaj, medtem pa mi dviguje nivo adrenalina, ko samo pomislim, da bom kaj kmalu plezal nad tem podrtem in prepadnem svetu ob vsem tem dogajanjem spodaj... hmmm na kaj vse človek takrat pomisli...
Po drugi strani pa je bila zato koncentracija potem ko sva začela plezati proti vrhu na zares visokem nivoju, saj se zavedaš, da je lahko vsak napačen korak tvoj zadnji, obenem je pa treba paziti še na orientacijo, da ne zaideš z optimalne smeri.
Priznam, da sem kljub vsemu zelo užival v vzponu na vrh, čeprav je treba vsak oprimek večkrat preverit, da zares drži.
Na koncu, ko mi le uspe stopiti na samotni vrh se zavem, da se je ves trud zares izplačal.
Presrečen sem, da se mi je končno izpolnila želja. Rabil sem nekajkrat zadihat in se prepričat, da mi je zares uspelo
Ker sva bila hitra in mladostno razpoložena (beri polna zagona
), sva sklenila obiskati še Srednji Rokav in Škrlatico.
Tone je držal besedo in po zaključeni turi častil pico in pijačo v Gorencu.
Hvala še enkrat za nepozabno turo!
Bilo mi je v čast, da sem nosil tvojo vrv.
Hvaležen sem, da sem sklenil novo poznanstvo. Lahko računaš name še kdaj!
Z lepimi pozdravi,
Vito