velesa - Zadnja sporočila

Začnem na parkirišču pod planino Konjščica z namenom na Tosc. Planina sameva. Povzpnem se preko Jezerc na Studorski preval. Srečam nekaj pohodnikov. Le kam bi bili namenjeni drugam, kot na Triglav. Ko pridem do odcepa za Tosc – ne, pred menoj je preveč lep dan, da bi se le martinčkala na Toscu. Spomnim se na pot, ki sem jo imela že dolgo v mislih. In grem dalje. S Triglavske magistrale zavijem levo proti Velem polju in pridem na stezo, ki vodi na planino Pod Mišelj vrhom. Od tu nekaj časa sledim stezi, ki vodi na Mišeljski preval, nato zavijem desno na tezo, ki se strmo vzpenja proti Mišeljski dolini. Pot mi prekriža le trop gamsov. Na začetku je dolina travnata, potem pa kamenje in drobir, po pobočjih melišče. Nadaljujem po desni strani do zatrepa, kjer se dolina zaključuje in se začne vzpon po melišču. Tu je prehod proti Hribaricam. Čezenj se povzpnem po levi strani. Potrebno je nekaj lažjega plezanja in veliko previdnosti, ker je skala krušljiva. S Hribaric se spustim proti Doliču, zavijem na stezo, ki vodi po Velski dolini do Vodnikovega doma. Tu se srečam s pohodniki, ki se vračajo s Triglava.
Sledi le še spust do izhodišča in zaključena je tura po enem najbolj samotnih kotičkov naših gora.

Resnično lep vrh z idilično planino pod njim in s pogledom na Triglav, ki ga nismo ravno vajeni. Slikovit je tudi greben do Mišelj konca.

TRAVNIK, 19.8.2023

Nekaj drugega je bilo v planu za konec tedna. A ker je odpadlo, si rečem, bo pa kaj drugega. In odločitev je gora nad Trento. Ja, na Travniku nisem bila že tri leta, pa tako lepo je tam gori. Se ve, da grem od doma zjutraj ob štirih. Po cesti nobene gneče. Razmišljam, koliko bo že parkiranih avtomobilov, če bom morala iskati začetek poti, kot pred tremi leti, ko je bil vetrolom. A ko pridem na izhodišče, sem presenečena: nobenega avta. Se opremim in grem po očiščeni poti. O podrtem drevju ni sledi. Še mostiček čez potok je obnovljen – postavili so sveže hlode. Kot kaže, so vozili stran podrta drevesa. Nadaljujem po dobro znani stezi in čas do planine Za skalo krepko prehitim. Navdušena sem, da sem na najlepši planini. Privoščim si malo užitkov, potem pa dalje proti Travniški dolini. Najprej preko melišča do prehoda, v katerem je še v pomoč jeklenica. Le majhne lestve ni več tako, da sem morala izstopiti po vseh štirih. Odprejo se razgledi, ki jemljejo dih. Nadaljujem po sledljivi stezici. A zdi se mi, da je zelo malo uhojena. In ko se odpre razgled na Travnik, na njegove sosede in na dolino posejano z balvani, se odločim, da stopim na vrh po desni in da preko škrbine sestopim. Nekaj časa je steza sledljiva in omožičena, a potem je kar na enkrat ni več, pa se spet pokaže, pa spet zgine….in tako do vrha. Zavijem v strme trave, iščem prehode in večkrat čičam. Ob vzponu preči pobočje do škrbine čreda gamsov, ki so pritekli od Čela. Pa svizce je bilo slišati. In končno presrečna na vrhu. Zgodnja sem, zato mi pogledi uhajajo na Plaski vogel. Pa me ni zvabil, ker sem se odločila, da je čas za uživanje v samoti in tišini, ki jo tu pa tam zmoti zvok letal. In le metulji so bili moja družba. Ujela sem kar dve uri užitkov. Sestopim proti škrbini in nadaljujem po stezi po pobočju. Hm, a steza se kmalu izgubi. Tako previdno stopam po strmih travah. Tu pa tam udenem stezo. Očitno so stezo vremenske razmere in živali precej spremenile. Kar oddahnem si, ko stopim na bolj zravnan teren, na kamenje, kjer se spet borim z iskanjem steze. Večkrat zaidem, da se moram vračati. Pa ni težav, saj smer mi je znana. Ko stopim na sledljivo stezo, ni več težav. Premagam prehod preko jeklenice in že sem na najlepši planini. Pohitim v dolino, ker moram pred 18. uro prevzeti v Kamnju najboljši sir. Potem pa osvežitev nog v Soči in še pot po prazni cesti domov.
Preživet čudovit dan v trentarski samoti, kjer tišina šepeta. In ne morem verjeti, da ves dan nisem srečala nobenega pohodnika.

Ta je res krasna, saj je zelo malo, ali nič obljudena. No, turbo, če pa je še družba ta prava.... ;-)

Oooo, to pa je bila brzina. A ste šli od Črlovca in čez Gulce? Lepa destinacija

Nekajkrat sem bila tudi jaz na tej prireditvi, sedaj pa kar mine ta datum.... In bila sem tudi v času spoštovanega prijatelja, ki ga žal, ni več med nami, in ki je na tej prireditvi vedno stal v uniformi gorskega policista - ja, to je bil eden in edini Igor...

Oh, lepotec Verner nad Velim poljem in še vedno neizpolnjena želja, da bi stopila na njegov vrh, ki me zelo mika. Nekoč sem poizkusila stopiti nanj, a sem ostala na predvrhu, ker nisem upala naprej po tistem skalnem spustu, ali po čemer že koli.
Ej, Matej in tvoja ekipa, z vsem spoštovanjem in drznostjo - le tako naprej

Res samotna Trentarska razgledna vrhova. Jaz nikoli ne udenem prave steze na Tičarico in se vsakokrat bojujem z ruševjem - no, tudi ta boj ima svoj čar

Jaz pa sem bila v soboto na Čistem vrhu na občudovanju macesnov in z enakimi mislimi in poklonom kot vidva...

U, fantazija... Ob sestopu bi lahko skočili še na Rušje

Lahko rečem, da je bilo enako tudi danes

Prelepo skoraj na vrh Domovine

Ojoj, sem kar pozabila na to prireditve.... Nanjo me vežejo spomini... Vedno mi je bilo prijetno, ko sem bila tam. Naj traja....

O, Darinka, tale vrh pa vam je postal všeč. Tiste stezice iz Trebiškega dola pa se še nisem lotila poiskati - mogoče enkrat. Vedno grem iz Vrsnika in se tja tudi vračam.
Ma boste morali it še enkrat, da ujamete ta pravo zlato. Jaz tudi upam, da ga ulovim.
Pa s Čistega vrha bi lahko šli še na Tičarco. Ko se jaz povzpenjam nanjo, se vedno borim z ruševjem, ker ne udenem prave steze hihi.

Ooooo, Darinka,sem ti foušna za ta vrh, ki me v letošnjem letu še čaka kljub temu, da sem bila že nekajkrat na njem. Res je TA PRAVI razglednik in trentarski samotec - no, če na njem ni kakšne razvpite družbe... In, turbo....kje se lahko zmeniš za omenjeni prevoz...

ojla Darinka, bi lahko prišla na kafe