Zjutraj še v mraku od Tinčkove koče (ali pa od jagrskh bajt, če ste za lokalno) skozi Zagon na sedlo Belščica. Predviden postanek sva zaradi megle preložila na višjo raven in splačalo se je. Nekaj pod vrhom Vzhodnega Jelenčka se je odprlo, da je kar dih jemalo. Morja vse okrog in okrog, posamezni otoki pa so se počasi izcimili iz oblakov; najprej se je kar strašljivo postavil pokonci otok Vrtača, potem pa še drugi.
In se je začelo zares. Sestop proti Zahodnemu Jelenčku je kaj kmalu pokazal zobe, zato sva se raje navezala. Izpostavljena prečka navzdol pod grebenskim stolpom je tako sijajno opremljena, da še nisem videl podobnega raztežaja. Svedrovec na vsaka 2 metra, čeprav svet ni kaj dosti težji od dvojke. Vrv je bila koristna tudi pri sitnem krušljivem prehodu čez zagatno grapo – krušljiv šoder, ki se ga niti Martulk ne bi sramoval. Sestop z Zahodnega Jelenčka v Celovško škrbino ni prav zahteven, seveda pa zahteva previdnost v strmem skrotju.
Vzpon na Celovško špico je prijeten, še najbolj zaradi domiselnega prehoda skozi škrbino na severno stran tik pod vrhom. Pogledi preko stene v dno pa prav gotovo niso primerni za vrtoglavico. Na vrhu kar ni hotelo biti klina za spust po vrvi za nadaljevanje grebena, zato sva izbrala izpostavljen, a ne pretežak spust bolj po južni strani. Greben proti Krkotniku je pa zanimiv, da je kaj! Sestavljen iz neštetih ogromnih skalnih blokov, ki kar počez kot polena ležijo prav na grebenski rezi. Če se hočeš čimbolj držati grebena, ne gre brez krajšega spusta po vrvi (vsaj zame ne), da se pa narediti lažji obvoz po južni strani. Krkotnik postreže z nekoliko lažjim grebenskim sestopom v Stolovo škrbino, od koder sledi še finale.
Vzpon na Stol je tako prijetno začinjen z lažjim grebenskim poplezavanjem v čvrsti skali, da ga bi bilo res škoda izpustiti, pa čeprav ga nekateri opisi omenjene ture sploh ne predvidevajo. Zaključni akordi tega lepega prečenja pa izzvenijo na mehkih travah; komur ni do vrveža prav na vrhu, naj si privošči zaključek ture tukaj, nekaj metrov nižje.