klm - Zadnja sporočila

Tudi sam sem danes obiskal Rzenik. Uhojena pot sicer ni magistrala ali avtocesta, saj se mora ob srecanju vendarle eden od planincev umakniti v "cevca", da ne pride do tesnejsega medsebojnega stika. Od skupno 68 planink/planincev (56-68) ter turnih smucark/smucarjev (12-68), ki sem jih srecal/prehitel na celotni turi (btw.: ta je trajala 2.26h z daljsim postankom na vrhu Rzenika 13 min), jih je 14 nosilo masko ali buff. Dobra statistika!

Karavanke premorejo kar nekaj Bab, med najlepse zagotovo sodi Dovska, vsaj kar se razgleda tice, ce ne ze tudi pristopa.
S kolegom S.Zarnikom sva startala nekolikanj vise od kampa Kamne, sprva po gozdni cesti nato po stezi direktno na razgledni vrh. V pogovornem tempu in neskoncnem fotografiranju je naneslo priblizno za 1.20h hoje, kar niti ni slabo za dva stara prdca. Na vrhu sva se ob plejadi ostalih pohodnikov razgledovala par minut (btw. Jalovca se z vrha ne vidi. Zakriva ga Spik. Spik pa NI Jalovec, namrec precej planincev, zlasti nedeljskih ti dve gori zamenjuje, celo enaci. Tudi na vrhu je danes en planinec vehementno zatrjeval, da vidi Jalovec. A je bil v mnozici planincev edini, ki ima dar taksnega videnja!).
Skratka: Sestopila sva po cudoviti razgledni poti prek sedla Mlinca.
Najverjetneje je brezpredmetno zapisati, da je ob povratku hladno pivo steklo v potokih (oziroma v nekaj plocevinkah).
Vse skupaj je naneslo 14km ob 1225 m+D, za kar sva porabila debeli 2h.

VanSims; Med Kadinom in Lopičem pravzaprav ni grebena: od Lopiča proti Kadinu si sledijo tako: jugovzhodni greben Lopiča s koto 1848 m do sedla Slips - sedlo Slips - Vogrsček (Jof di Ungarina,1806 m), od tam pa preko dveh kot (vmes stopnja I.) in preko Jof di Confin (1761 m) na Javor (Golz, Monte Lavara (1906 m). Ta je od Kadina ločen s sedlom Poljica (Forca Campidello, 1461 m). A pred Kadinom je se Cima di Campo (1762 m), recimo temu predvrh Kadina, čeprav to dejansko ni, ker je le toliko pomaknjen zahodno, da ima status "samostojne gmote" v osrednjem grebenu Muzcev. Če potegnem črto: tu ni nikjer II. ker se na Kadin brez večjih težav povzpnete po poti Cai726.
Več o tem pa meddrugim tudi: Klemen Jansa, Zahodne Julijske Alpe, odstavki 149-161.

V soboto prečil greben in poti po dolgem in počez in nikjer ni snega, ki bi predstavljal kakrsno koli oviro.

V soboto prečil greben in poti po dolgem in počez in nikjer ni snega, ki bi predstavljal kakrsno koli oviro.

Pikica1: nikoli nimam dolgih hlač, sestopal sem v teku, se ustavil ob odcepu stečini, ki vodi do bližnjega ostanka vojaskega objekta in dobil ugriz v predel naratisča ahilove tetive.

Velika verjetnost je tudi, da je bila kača mlada, namreč ta ob piku izloči ves strup, medtem ko odrasle navadno tega ne storijo. Podobnega ugriza sem bil deležen tudi sam približno 2 leti nazaj na eni od stezic na italijanski strani kaninskega pogorja. Ob ugrizu gada sem z nestrpnostjo čakal na reakcijo strupa, a tega ni izločila. Kljub temu pa je v predelu ugriza bolelo se kar nekaj dni.

Geoloska zgradba pač potrjuje to dejstvo. Je pa za marsikoga to neverjetno in za lase privlečeno. Zlasti zato, ker je ime KAMNISKO-SAVINJSKE ALPE docela umetna skovanka novejsega datuma.

saj kaj drugega od grobega opisa tudi ne bom podal: skratka, z vrha Kadina sestopate prek vmesnih vzpetin po 740 do njenega zadnjega odcepa proti sedlu Stilizzi, kjer se ta pot usmeri levo po žlebu navzdol, vi pa nadaljujete po travnatem pobočju prek naslednjih kot - dve ali tri so se enostavne, potem pa sledi strmejsi sestop, greben se precej zoži in prične se plezanje ter iskanje prehodov. Skalni skoki se v začetku gibljejo v območju II. potem se težave nekoliko omilijo, na severni strani so plate celo porasčene z gostimi zaplatmi rusevja, greben pa zlasti na jug vzorno izpostavljen. Potem sledi plezanje prek skalnih blokov, skala je zakrasela in precej kompaktna. In tako naprej v crescendu do vrhunca, ko je treba splezati na Vrh Muzcev. Umika v primeru nevihte praktično ni, kajti na jugu so pobočja skrajno izpostavljena, na severu pa povečini tako prav tako, poleg tega pa porasčena z rusevjem ali pa prepadno odsekana in zakrasela.

Devet, če je komu razvidno z vasega pisanja, kaj pravzaprav hočete...?!? Glavni greben Muzcev od Vrha Muzcev do Lopiča je vsaj do Kadina (torej najzahodnejsega vrha osrednje skupine) plezanje III. stopnje, z zelo zahtevno orientacijo in četudi vam posredujem opis, ne vem če ste dorasli temu. Do Lopiča pa je s Kadina potem potrebno sestopiti na sedlo Poljica. V primeru, da se držite vseskozi grebena, z omenjenega sedla nadaljujete naravnost na Javor, od tam pa prek Jof di Confina in Vogrsčka (mesta I. stopnje) na sedlo Slips ter naprej do Javorja. Nadaljevanje po grebenu prek Cime del Campo proti bivacu Coi je ponovno I. stopnja, z mesti II.

Napaka: osrednji greben Muzcev od Kadina do Zajavorja je alpinistično dejanje: na najzahodnejsi vrh Kadin (1818 m) se lahko povzpenes z Juga (CAI 709, 740), zahoda ali severa (741, 741/a). V osrednjem delu je Vrh muzcev (1866 m), na katerega vodi pot CAI 737. Ta pot gre potem se 500 m naprej do kote 1869, imenovane Viliki rop (1869 m). Je lepa, malce začinjena tura. Med Kadinom in omenjenim Vrhom Muzcev pa je greben izpostavljen in narezan z več mesti III. stopnje.
Lopič (1958 m) je najvisji vrh skupine Muzcev, ki je pomaknjen najbolj na zahod, a v primerjavi z osrednjim grebenom, ki sem ga povrsno opisal uvodoma, tudi dokaj samostojen. S sedlom Slips (1631 m) se veže z Javorjem (Golz, 1906 m).
Klarman pa ni Klaraman, pač pa Karman oziroma Veliki Karman (1713 m). To je obenem najvisji vrh grebena Velikega Karmana, ki je v bistvu nadaljevanje grebena (Breginjskega) stola, a je mednju reka Ter vrezala globoko dolino. Skratka, po tem grebenu in ne grebenu Muzcev poteka t.i. "Alta via CAi Gemona" oziroma "visoka Hunimska pot" in potemtakem nima nobene veze z Lopičem.
Moj opis pa je podan v naslednjih vrsticah:

Izhodišče: Podbardo (Cesariis, 539 m)
WGS84: 46,2804°N, 13,2464°E
CAI 763, Alta via CAI Gemona (Visoka huminska pot)
Višinska razlika: 2000 m
Razdalja: 20 km
Zelo zahtevna označena pot, plezanje I. stopnje
Skupaj 13 h
Ture se lotimo le dobre psihofizično pripravljeni. Priporočljiva je uporaba čelade. Možnosti predčasnega umika v primeru naglega poslabšanja vremena ni. Zaradi izpostavljenosti soncu je najbolj priporočljiva jeseni.
Velikopotezna tura je posvečena zaslužnemu članu sekcije CAI iz Humina Lucianu Gubianiju, na nakar nas opozarja spominska plošča ob poti. Udobneje jo opravimo v dveh dneh, če pa smo se jo odločili prehoditi v enem dnevu, je predpogoj predvsem zelo dobra kondicija. S seboj je treba vzeti dovolj tekočine, kajti na poti ni nobenega izvira ali vmesnega izhoda, kjer bi turo lahko predčasno zaključili. Celotna tura je označena tako z italijanskimi kot z okroglimi Knafelčevimi markacijami, na nekaterih vrhovih pa so v tla zabite lesene palice z rdeče-belimi črtami.
Najprimernejše izhodišče je Podbardo, kamor na koncu sestopimo po poti CAI 729. S tem je zaključek ture prijetnejši, saj si prihranimo še uro hoje po cesti navzgor, ki bi nas čakala, če bi začeli v višje ležečem Bregu.
Kjer koli že začnemo, pred zadnjo hišo v Bregu stoji smerna tabla z oznako CAI 730, od katere gremo prek več grap ob potoku Vedronza do sedla Predol kot pri Š-46. Na križišču zavijemo desno mimo razpela in po strmem travniku navzgor kot pri Š-55 prek zavarovanega prehoda Gospodična do Velikega Karmana. Iz Brega do sem potrebujemo 4 h, če smo za izhodišče izbrali Podbardo, pa še uro več.
Z glavnega vrha Velikega Karmana nadaljujemo proti vzhodu na nekoliko razglednejši in morebiti celo višji vzhodni vrh, na katerem se stezica usmeri levo in se prične spuščati proti neizrazitemu, lahko dostopnemu vrhu Corte (1679 m, WGS84: 46,2972°N, 13,1834°E), ki ga sicer v loku obide po južni strani. Razgledno sestopamo prek več neizrazitih skalnato-travnato-rušnatih grebenskih vzpetin do nekoliko izstopajočega Bukovnika (Monte Faeit, 1636 m, WGS84: 46,2977°N, 13,1911°E), zahodnega branika škrbine Forcje d' Aiar (1481 m). S škrbine nas neznatna stezica vodi po ozkem, strmem grebenu na teme Ambruža (Ambrusèit, 1640 m, WGS84: 46,2978°N, 13,2013°E; na Tabaccovih zemljevidih je vrh napačno označen s koto 1523 m, saj ima pravzaprav enako višino kot vzhodneje ležeči Siroche Dolegne). Do njegovega razglednega vrha se ne moremo ogniti nekaj skalnim odstavkom.
Sedaj se prične zahtevnejši del ture. Najprej večkrat kratko, a strmo sestopimo in se vzpnemo prek nizajočih se vrhov. Z zadnjega se malce dlje spustimo čez krajše skalne odstavke do neznatne uravnave, od koder nadaljujemo po valovitem, sedaj z ruševjem, v nadaljevanju pa tudi z nizkim drevjem poraščenem grebenu proti zagruščenemu vrhu Siroche Dolegne (1640 m, WGS84: 46,2968°N, 13,2063°E). Z njega nas markacije usmerijo proti dobrih 10 m globoki, izpostavljeni, krušljivi škrbini. Sestop je nekoliko siten zaradi drobirja, a so nam v pomoč zanesljiva varovala.
Nadaljevanje je prijetnejše: stezica nas vodi prek več neizrazitih vzpetin, kjer ne izgubljamo pretirane višine, do odloma večje, slabih 100 m dolge zakrasele gladke skalne plošče (1625 m), ki jo prečimo po izpostavljeni rezi. Stezica se nadaljuje po robu na jug izpostavljenega, na severu pa z ruševjem poraščenega grebena, ki ga prekinjajo številni manjši skalni pragovi. V prijetnem plezalnem razgibavanju hitro sestopamo, nato pa zavijemo desno pod vršni greben Siroche Gjaline (1581 m). Ta je precej strm, izpostavljen, na vzhodni strani prepadno odsekan in zato neprehoden. Zato po neznatni stečini nadaljujemo prečno pod njegovimi travnatimi strmalmi kakih 400 m, dokler steza za enim od številnih robov ne zavije ostro levo proti strmi grapi. V ključih se skoznjo povzpnemo nazaj na greben, ki je v nadaljevanju dokaj ozek in ponekod tudi strm in izpostavljen. Po njem se povzpnemo prek več neizrazitih vrhov na strmi vrh Laneža (1629 m).
Z njegovega vrha sestopimo po strmem, travnatem severovzhodnem pobočju, nato pa zavijemo desno (Alta via CAI Gemona gre sicer naravnost skozi dolinico in nato skozi redek gozd do planine Tam za goro oz. Tasaòro, ker pa se moramo vrniti na izhodišče, ji ne sledimo). Skozi redek gozd in pas ruševja po robu grebena se povzpnemo na vrh Laškega plazu (Monte Laschiplas, 1612 m). Z njega sestopimo prek nekaj manjših skalnih pragov in skozi gosto ruševje do večje skalne plošče ter čeznjo navkreber proti Postovčiču (1611 m), zadnjemu vrhu v grebenu. Sledi sestop do prevala Dolina (Forcella Dolina, 1490 m), kjer pridemo do poti CAI 729. Ta se na sever spusti proti planini Tam za goro, mi pa nadaljujemo desno skozi ozko škrbino po zelo strmem travnatem pobočju do Podbarda. Če smo začeli v višje ležečem Bregu, nas čaka še mukotrpna ura hoje.

Na Skabro je mogoče najti kar nekaj pristopov, bolj ali manj očitnih poti nanjo ne manjka. Ampak, kdor jih pozna, jih pozna, lahko jih na tem forumu deli z ostalimi ali pa egoistično deli zase (ter svoj gorniski krog - slednje velja zame). Dotaknil pa bi se tudi pristopa na Visoko polico, ki - čeprav je na skali označen kot II. stopnje - zahteva po žlebu povsem običajno I. stopnjo, kvečjemu izstopni del se morebiti dotakne II.
Sestop proti Rablju je pa že zelo erodiran in vsekakor v takih razmerah zahteva previdnost.
Upam, da bo na forumu čim manj konfliktov ter da bodo debate kar se da konstruktivne, torej v korist uporabnikom na terenu, kajti ta zbadanja so copypasti nasih parlamentarcev in so precej mučna za branje uporabnikom portala.

Pravilno je gledano vzhodno od Vrtače: Zelenjak in nato Palec. Kompetenten zemljevid je Stol in Begunjscica, 1:25.000 PZS, 1986, Sicer pa v vodniku Stanka Klinarja odstavek 542 za Zelenjak ter 544 za Palec ter v vodniku Klemen Jansa odstavek 509 z Zelenjak ter 512 za Palec.

KUKI77@ o kaksnem rekordu govoris?! Pri tovrstnem pocetju Ne gre za postavljanje rekordov!
Cveto, ki se je prvi lotil tega podviga, je davnega leta 2008 na TF zapisal: ".....Že nekaj let sem imel željo, opraviti vse "glavne" dvatisočake v kamniških alpah v enem dnevu (24ur).
Tega podviga sem se lotil v torek 14.10.2008. Podvig mi je skoraj v celoti uspel, razen obeh Kočen......"
Nikjer ni omenjal rekordnega časa ali česa temu podobnega!
Dejan alias Redbull pa je nato pričel alpicirati tekmovalni pridih. Temu je podlegel tudi Cveto, ki je potem na hitro "spacal" pravilnik, deloma pa je to tudi razvidno z njegovega zadnjega odstavka poročila na TF: "........PS. Dejan upam, da ti bo vreme naklonjeno, da nebo kakih poškodb.
Kolikor berem o tvojih treningih mevim, da znaš iti precej pod 20 ur. da se, saj je še kar nekaj rezerve. če si dober gorski tekač in hiter v skali, potem ni problem, da postaviš odličen čas."
In tu se je zgodba o rekordih na tej trasi tudi začela.
Seveda so bila predtem (tudi moja) zbadanja, a zlasti na Juretov račun, da se da traso opraviti v precej krajsem času kot 20h (upostevajoč stevilne dejavnike, ki seveda botrujejo k temu), a nikjer ni bilo nobenega tekmovalnega pridiha.
Pred Cvetovo objavo pravilnika dne 7.8. pa predhodnikom ni bilo potrebno predložiti toliko dokazil, pač pa je večinoma temeljilo na medsebojnem zaupanju in spostovanju.
Skratka takrat se je zadeva takorekoč izpridila, tu pa se sedaj pise serija nebuloznih misli.

Upostevajoč Cvetov pravilnik si Dejan se vedno "rekorder" trase, če tako hočes, čeprav ves(-mo), da je to pirova zmaga.
Za Klemena pa vem, da mu ni do publicitete, v njegovo postenost pa nikoli nisem dvomil!

Tema ni odprta za poseganje v osebno integriteto posameznika, pač pa da razvijamo konstruktivno debato.
Če se navežem na pravilnik trase, ki ga je je na hitro spisal njen "oče" Jure Grmsek - Cveto, v njem lahko preberemo sledeče:
"........Za Grintovce, pa so pravila taka:
-Pot se opravlja izključno samo po
markiranih poteh(izjemoma zaradi
morebitnih snežišč).
-Start in cilj je na parkirišču pri Kalcitu.
-Pot se opravlja v smeri proti Veliki
planini.
-Fotografirati se je potrebno na startu,
cilju in na vseh vrhovih.
-Na vseh teh točkah je potrebno
fotografirati tudi uro,na kateri se vidi
čas.
-na vseh vrhovih se je potrebno vpisati v
vpisno knjigo, ter zapisati čas.
-Spremljevalci so seveda dovoljeni vendar
njim ni treba biti na vseh vrhovih.
(sam jih nisem imel, razen od Kalške gore
naprej).
-Palice so dovoljene........."
Predvidevam, da je potemtakem fotografije potrebno pokazati javnosti (v medijih) kot dokazilo? Če jih pač ne, potemtakem nisi opravil s turo - ali bolje ob "rekordnem času" nisi "rekorder"? Ker nisem videl Klemenovih fotografij, GPS-jev poti itd., si
potemtakem Dejan ti se vedno uradni "rekorder" trase!?!
Nikjer nisem prebral, da bi se Klemen hvalil z rekordnim časom, stevilke so zapisali drugi. Med njegovim poročilom, objavljenim na TF pa bi izpostavil zgolj nekaj stavkov: "........Zadnja dva iziva, sem opravil dobro. Rad bi pa povedal naslednje. Ljudje vse preveč govorijo o rekordih, ki sploh niso pomembni, bolj pomembne so zgodbe, ki se dogajajo v ozadju. Predvsem druženje športnih prijateljev, ki se mi pridružijo tudi če jih povabim zadnji dan pred odhodom. To mi pomeni več kot rekordi in vem da bo tako tudi ostalo. Vsem, ki vam pomeni več da izboljšate čas drugih povem, da to ni moj način. Moje veselje je tekmovati sam s sabo in podirati rekorde svojih planov za katere mislim, da sem jih sposoben preteči. Če hkrati poderem rekord vseh mi je brezpredmetno dejanje. Jaz sem vesel vsakega svojega podviga več, ki ga opravim kljub mojim poškodbam. Vesel sem za vsakega, ki se loti podobnih podvigov, ker vem kako je doseči cilje katere si zadaš, sploh če hkrati sam sebe presenetiš v pozitivnem....."
to je bistvo vsega početja.