Vse tri gore še niso združene v eni temi, če pa admin misli, da je odveč, naj pa prosim prestavi.
----------
Štart 6.30 pri Savici in nikjer nobenega. Pot do Lanževice mimo Bogatinskega sedla je prehodna brez zimske opreme. Par snežišč ne predstavlja težav. Gor sem 9.45 in ostanem do 10.00, ob 11.00 pa stojim na Bogatinu. Na Bogatin sem šla od sedla malo po svoje, pa potem po grebenu, ker je po sredi eno snežišče. Sem si pripravila cepin, ampak sem samo zemeljco malo pobožala z njim. Torej, pot je prehodna brez zimske opreme, malo previdnosti pod vrhom, pa bo. Šele tu zagledam prve ljudi - skupino pohodnikov, ki se vzpenjajo na Bogat. sedlo. Nadaljujem proti Mahavščku, pred vrhom nekaj eksperimentiram s čajem in snegom. Zmanjkalo mi je namreč vode, pot pa je bila še dolga in sem si dala sneg v čaj, da je vsaj malo količina narasla
. Na Mahavščku sem 11.30. Ob ca. 12.00 sem sestopila proti Komni čez pl. Govnjač in tu se je šele ta pravo začelo
. Na poti od Mahavščka do planine se menjava kopna pot - zasnežena pot, potrebno je prečiti par snežišč, ki nimajo varnega izteka in potreben je cepin. Dereze sem imela tudi s seboj, vendar sem sestopila le s cepinom. Ampak to je bilo ok. Nad pl. Govnjač pelje ena pot na planino desno (bližnjica) in ena levo (vse naokoli). In seveda jaz zgrešim bližnjico in se plazim po tisti poti vse naokoli. Je markirana, vendar ni vzdrževana in sem bila že tu popolnoma oprašena, pa še cepin se je non-stop zatikal v ruševje. O vodi in coca-coli sem pa že sanjala od Mahavščka naprej. No, v glavnem pridem nekako iz tiste poraščene stezice ven na planino in sem se od zadnjega izleta z Bogatina in Mahavščka, ko sva hodile s kolegico, spomnila, da je od pl. do Komne nekje 30 minut. Motivacija seveda naraste, ko seveda
pri razmišljanju o raziskavi (sem si rekla, moram nekaj drugega misliti, samo o vodi ne, ker sem bila že žejna kot ...) zgrešim direkten odcep za Komno in grem lepo proti Voglu. Pa hodim pa hodim pa po kakih 15 minutah vidim, da se pot nič ne obrača (kokr se pač da videt iz tistega ruševja ven, ko itak vidiš sam zeleno pred seboj, pa gor nebo
). Ma nič, na zemljevidu vidim, da je naslednji odcep čez nekaj časa, pot do odcepa pa poraščena z ruševjem, pa sem bila že dvojno oprašena, pa še smolo imam sedaj na hlačah. No, na odcepu pa kakor bi se zmenile srečam dve dami, ki sta šli malo naokoli in sta se potem tudi vračali na Komno. Sam kaj vidim napisano na tabli - Komna 3/4 ure.
No, tista pot pa potem prava džungla
in kdor me pozna, ve, da jaz v gorah najbolj sovražim to, da se moram prebijat čez neke džungle. Ruševje mi še ne gre tolk na živce, kokr to, da se me rastline skoz dotikajo ali pa jaz njih. Prosim, da se ne bi zdaj spet kdo jezil na tole, pač rada imam hitro, odločno hojo po očiščeni poti, ne pa tisto, ko se moram plazit, pa plezat pod pa nad rastlinjem - tega res ne maram. Važno, da potem ni bilo 3/4 ure, ampak da sem ob 14.00 za šankom z vodo in Coca-Colo, ker drugače pa poleti ne zavijem v koče. Malo smo se še z damami pogovorili, pa sem potem pri avtu ob 15.25. Ta dva neprostovoljna ovinka sta mi vzela sigurno 45 min. do 1 ure. Ma, sej se skoz neki učimo.
Lep izlet, ponovite krožno pot s cepinom in z upoštevanjem vseh odcepov, ki jih jaz nisem
, Lanževica pa pot podaljša za v povprečju 2 uri.