sabina1967 - Zadnja sporočila

V soboto se odpravimo v narodni park Nockberge in tudi na obisk najbolj priljubljenega vrha Klomnock-a. Nanj smo se povzpeli s postajališča Schiestlscharte, ki leži na 2024m s čudovito gorsko kočo Glockenhutte, kjer so pravi umetniki v rezlanju. Pot na Klomnock, katerega vrh meri 2331m nudi lep vzpon in čudovite razglede daleč naokoli. Celotna visokogorska cesta Nockalmstrasse s svojimi počivališči ponuja pravo sprostitev in nam napolni dušo. Prelepo je bilo.

Tokrat smo se organizirano z avtobusom odpravili v Dolomite. Naš končni cilj je bil Rifugio Nuvolau na 2575 m. Na pot smo se podali skozi Karavanški predor in preko Avstrije v Italijo, skozi idilično turistično mesto Cortina d`Ampezzo proti prevalu Giau, ki leži na 2233 m. Mimo koče Rifugio Passo Giau, se podamo proti koči Averau in nato od tam še naprej proti koči Nuvolau. Ljudi je bilo polno, čeprav smo jih po poti srečali bolj malo, ampak do obeh kočeh pripelje tudi sedežnica oz. gondola. Sama pot ni zahtevna, le na delu, ki se začne precej strmo vzpenjati, je krušljiva in je potrebno malo več pozornosti.
Vendar pa sama pot kot tudi vrh ponujajo prečudovite razglede. Dan, za katerega si želiš, da se ne bi nikoli končal.

@lubadar res je, zdaj vsaj vem, za kaj bom letos pisala Božičku....

Današnji sončni dan sva izkoristila za obisk Porezna. Tokrat iz smeri Petrovo Brdo. Na začetku poti kar neka podrtega drevja, ki pa ne predstavlja težav s prehodnostjo poti. Danes sva bila prezgodnja, saj sva prvo gaz delala sama. S krpljami je seveda pot veliko bolj enostavna, saj je brez njih pošteno prediralo. A dovolj trme je bilo, da sva uspela priti do vrha. Na grebenu je sneg precej spihan, zato je nekje tudi poledenelo, a kljub vsemu se da pot prehoditi brez "zobkov". Toplo sonce je danes pošteno grelo, a je mrzel veter na vrhu poskrbel, da smo se hitro vrnili do koče, ki pa sta jo pridna oskrbnika ravno odprla. Res sta nam ponudila super zavetje pred vetrom in hvala jima za to gostoljubnost. Super dan je bil

@Irina, prav ničesar ne mislim pojasnevati, še najmanj pa sem jaz tista, ki bom nekomu prepovedala početi stvari, ki se meni sicer zdijo nesmiselne. Kuža ima svojega lastnika in ni last celotne ekipe, ki je bila včeraj na vrhu.

V soboto je tudi naša druščina opravila vzpon na Triglav. Kljub temu, da so razmere pravzaprav že zimske, pa smo kljub vsemu srečali zelo veliko pohodnikov, ki so se proti vrhu Triglava odpravili brez čelad, nekateri še celo v supergah, kaj šele s kakšno zimsko opremo. Pot se sicer da prehoditi brez derez, a z veliko mero previdnosti. Na vrh smo se povzpeli s strani Planike, ki je kopna vse do malega Triglava, pot proti vrhu pa nekje še pomrznjena, kasneje pa se zaradi sonca sneg že topi.. tako, da vsega po malo. Je pa bil sobotni dan nekaj čudovitega, nebo brez oblačka, razgledi pa z eno besedo fantastični.

@lubadar hvala ti...

Včeraj smo le uresničili že kar nekaj časa načrtovano turo na Zelenjak in Palec. Začeli smo v sončku na Ljubelju, ki nas je toplo grel vse do koče na Zelenici. Od tam naprej pa po poti, ki vodi na Vrtačo. Odcep za Zelenjak in Palec je označen z malim možicem.. Kljub vsemu, da na vrhova vodi brezpotje, je pot tako dobro shojena, da ni bojazni, da bi zašli. Zaradi rose je bila pot mokra in tudi meglice so se začele dvigovati proti vrhovom, tako, da sta oba vrhova večino časa bila v megli. Ruševje na poti proti vrhu Zelenjaka je posekano, tako, da je pot res dobro prehodna. A na naše veselje, smo na vrhu bili deležni sonca. Iz Zelenjaka se spustimo nazaj do škrbine in nato še po dobro sledljivi stezici na Palec. Po poti so nas razveseljevali šopki planik. Žig na vrhu Palca se še drži ketnice, a spodnjega dela ni, ga pa dobite v koči na Zelenici. Tudi na vrhu Palca nas je grelo sonce, čeprav je vse okrog nas bilo megleno. Nazaj proti Zelenici se spustimo po zgornji poti čez melišča in tako smo bili zares hitro spet nazaj pri koči. Tudi megla se je razkadila, tako, da smo za slovo lahko oba obiskana vrhova občudovali v soncu. Čudovit dan smo imeli.

@lubadar in @laik iskrena vama hvala..

Čudovit nedeljski dan sva s prijateljico izkoristili za obisk Prisojnika. Vzpon po grebenski in sestop po Slovenski. Glede na to, da je to bil moj prvi obisk, mi je bila grebenska pot zelo všeč, še posebno, ker ponuja zelo veliko lepih razgledov in sprehod čez travnik planik. Res je ta del poti pravi botanični vrt. Tudi na ta dan precej obiska, a je vrh dovolj velik za vse..
Na vrhu nas je razveselila naravna klima v oblika severnega vetra, tako, da sva se pošteno ohladili, predvsem pa dolgo uživali v razgledih daleč naokoli.
Prelepo je bilo, in sigurno ga še obiščem.

@lubadar hvala ti, res je bila tura za dušo in čudovit zaključek mojega dopusta...

Nedeljski dan je kar vabil v gore. Vendar si bomo za nedeljo izbrali nekaj krajšega, zato se odločimo, da se podamo na Begunjščico, vendar tokrat po nam neznani poti. Štart na Ljubelju, do Zelenice in od tam na vrh. Vreme nam je danes ponujalo prečudovite razglede in pot do vrha nam je hitro minila. Vrh kar dobro oblegan v prijetnem soncu, ki ga je hladil rahel veter. Spustimo se do Roblekovega doma, kjer si privoščimo malce daljši postanek od tam pa na planino Preval-a in po Bornovi poti nazaj na Ljubelj. Prečudovita tura v lepem vremenu in lep zaključek tedna.

@lubadar najlepša ti hvala še v imenu vseh ostalih.. , tako je, turo je potrebno uspešno zaključiti...

nobene zamere @mailman, paše, pa še kako paše....

@mailman kakor prebereš, dejstvo pa je, da je padel na plodna tla....

Ker nam jo je lansko leto zagodel sneg in smo tako morali preložiti plezalno pot na Rjavino, je v nedeljo le napočil dan D. V zgodnjih jutranjih urah jo že mahnemo iz Kota proti Rjavini. Sonček je že zjutraj prijetno grel, a nas je po poti hladil veter, ki je kar pošteno pihal. Pri debelem kamnu si privoščimo krajši počitek, malce napolnimo naše želodčke, da bo dovolj energije za v steno in kmalu naše klobučke in palice zamenjajo čelada in varovalni komplet. In že smo pod steno, v katero stopim z veliko mero spoštovanja do te mogočne gore. Dobro nam je šlo in od rok kot tudi od nog... kljub temu, da je sonce že močno pripekalo, nisem vedela, ali mi je vroče od sonca ali od adrenalina..
Po uspešno preplezanem prvem delu, se sprehodimo mimo dveh naravnih oken.. eden nudi pogled samo v globino, skozi drugega pa čudovit pogled na Škrlatico. Že tako so bili razgledi s poti prečudoviti. Čaka nas še spust po klinih in še malce sprehoda čez greben in že smo na vrhu. Prava mera veselja in sreče, razgledi z vrha pa kar božajo dušo. Vračali smo se po grebenski proti Staničevi koči, a do koče nismo šli, smo kar prej zavili nazaj proti dolini. In kasneje se to izkazalo za zelo dobro odločitev, saj je sonce neusmiljeno pripekalo, veter pa je izginil neznano kam..., verjetno je med tem nekdo zaprl okna... . Pot v dolino pa se je še kako vlekla, ni in ni bilo konca... a ker se vse enkrat konča, se je tudi naša čudovita pot končala pri Aljažu na hladnem in zasluženem piru...