Včeraj prvič v dolini Glinščice
. Na "italijanski" strani, ker po slovenski bojda vse do dokončne izgradnje 2. tira veljajo omejitve gibanja, pa še pri trenutnem italijanskem razumevanju schengena človek ne more biti popolnoma gotov, kako legalno je prehajanje meje po nekih kozjih stezicah. Kaj reči, kanjon je res veličasten, marsikateremu sledilcu bi ga lahko "prodali" kot alpskega
, za tiste, ki nismo ravno ljubitelji snega, je to pozimi kar dobra možnost za preizkus kondicije in obnavljanja tehnike po nekoliko zahtevnejšem terenu. Celotno območje kanjona leži na slovenskem etničnem ozemlju (in tudi pri raznoraznih napisih se zdi, da dvojezičnost kar deluje), zato se mi zdi kar prav, da dosledno uporabljam slovenska imena in morda le ob prvi omembi navedem še italijansko za lažjo orientacijo po mednarodnih zemljevidih.
Najpriljubnejši poti se zdita bolj sprehajalna pot od koče Premuda v Gornjem Koncu (it. Bagnoli Superiore) oz. Boljunca (it. Bagnoli della Rosandra) proti Botaču (it. Bottazzo), kjer se zdi, da bi šlo celo v “mestni” obutvi, ter kolesarsko-peš pot po trasi nekdanje železniške proge iz Trsta proti Kozini, ki se vzpenja po severnem pobočju kanjona (vzpon je menda do ok. 32 promilov), tik pred mejo naredi S ovinek mimo Drage in nato vstopi v Slovenijo. Ta pot se imenuje po tržaškem kolesarju Giordanu Cotturju, ki je v obdobju tik pred in tik po 2. sv. vojni dosegel nekaj lepih uspehov na Giru, na dveh mestih, kjer sem jo videl, je zelo lep makadam (tako da bi verjetno šlo tudi s "cestakom"), prometa je bilo kar precej za delovni dan, so pa vsi brez izjeme vozili dovolj počasi, tako da kakšnih “bližnjih srečanj” s "pešadijo" verjetno niti ni. Na trasi je tudi nekaj predorov, ampak so vsi dovolj kratki, da podnevi res ne potrebujemo svetilke.
Za tiste iz obalne regije bo verjetno najprimernejša vstopna točka kar Boljunec oz. Gornji Konec (menda je tam parkirni režim silno kompliciran in odvisen od "praznikov", kamor po italijanskem zakonu sodijo tudi vse nedelje), za tiste iz preostalih delov Slovenije pa je najprikladneje, če primorsko AC zapustimo v Kozini, se zapeljemo čez mejni prehod pri Krvavem Potoku (mmg., prave kontrole tam niti ni, it. policaj vsem nesumljivim lepo maha, da lahko peljemo dalje), na prvem resnem odcepu zavijemo levo proti Jezeru (it. San Lorenzo) in takoj za najožjim odsekom ceste skozi vas na levi ugledamo parkirišče na sami razgledni točki, ki tudi invalidom in težje pokretnim omogoča dobiti nek vtis o kanjonu. Še malo naprej je na levi še eno makadamsko parkirišče v bližini še ene razgledne točke. Itak, da sta oba zastonj in brez časovnih omejitev parkiranja, sredi delovnega dne je na obeh skupaj bilo bolj simbolično število avtomobilov, približno uravnoteženo po italijanskih in slovenskih tablicah, še nekaj vozil z it. tablicami je bilo ob odhodu parkiranih tudi poleg vaške cerkvice, kjer očitno to ni prepovedano.
Vsak pohodniški zemljevid pokaže, da je na tem območju samo uradnih in tako ali drugače markiranih cel kup poti, ki jih je res nemogoče obdelati vse v enem kosu. Za nekoga, ki je tam prvič in ga zanimajo ogledi za morebitne naslednje obiske kot tudi primerne foto točke in vsaj nekaj kulturne dediščine, se mi je še najbolj reprezentativna trasa zdela od cerkve sv. Lovrenca po severnem robu mimo pečine Stena (Italijani je niti niso “prevajali” temveč so spredaj dodali še Monte), spust do kolesarske poti in nato še do Botača, nato po “sprehajalni poti” proti Premudi in spotoma z odcepi proti slapu Supet (po nekaterih it. virih kar Cascata di Val Rosandra) in cerkvi sv. Marije na Pečah (it. Santa Maria in Siaris), nato pa tik pred “Premudo” odcep na vzpon na Muhov grad (it. Castello di Moccò) in nato mimo Hrvatov (it. Hervati) po najbližji neoznačeni poti do razgledišča pri Jezeru.
Že na tehnično lažjem delu ob robu do Stene se je odločitev za prave gojzarje izkazala za pravilno, kasneje seveda še toliko bolj. Je pa severni rob nekoliko višji od južnega in tako se poleg Trsta in Milj lahko dodobra nagledamo samega kanjona in nasprotne strani, še zlasti pade v oči greben, na katerem je tudi Cippo Comici (ali greben ima kakšno ime?), na njegovem strmem pobočju pa Marija na Pečah kar vabi, da preizkusimo teleobjektive.
Nekje na Steni se ogrevalni del “sprehoda” konča in sledi spust, najprej do “Cotturja”, kjer opazimo table, da je speljan tik ob meji. V iskanju primernih razglednih točk se malo sprehodim po poti. In mdr. naletim tudi na koze, mogoče so celo iste, ki so mi pred tedni na Socerbu dodobra polizale avto. In to ravno na odseku, kjer nas večjezična tabla opozarja na padajoče kamenje in divje živali, narisana pa je ravno koza. S primernega mesta si od daleč ogledam še Tabor nad Botačem na slovenski strani meje, pa mi izgleda, da je tam samo nekaj zidov in vse naokoli očitno zaraščeno, tako da ne tvegam morebitnih “ilegalnih” prehodov meje in ga izpustim. Bolj iz firbca na hitro skočim še do “vinske jame”, ki tudi leži na slovenskem ozemlju, po prevladujoči angleščini (in prav nič italijanščine) pa sklepam, da nekdo računa predvsem na turiste iz t.i. “tretjih držav”.
Potem pa do počivališča, kjer se odcepi pot, ki se spusti do Botača, ki kaže, da je kljub odročni legi tam še nekaj življenja. Zanimivo, ko sem pred časom hodil po Ospu, Socerbu ipd., sem opazil kar nekaj enojezičnih tabel “proprietà privata” ali “attenti al cane”, v Botaču ravno na italijanski strani meje pa pri neki hiši enojezični napis “pozor na psa”, nekdo drug je kupil italijanski poštni nabiralnik z napisom “posta” in lastnoročno nad S dodal še strešico… Prva brv v sami vasi pripelje na slovensko stran meje, kajti takoj nas pričaka “ograda” v barvah naše trobojnice, zraven pa neka hišica, ki je nekdaj verjetno bila karavla ali mejni prehod. Naša pot pa gre tako nekaj metrov po cesti, dokler se levo ne odcepi nova pot mimo ruševin, verjetno mlina, čez brv nad sotočjem Grižnika in Glinščice, nato pa tista omenjena “sprehajalna pot” do “Premude”. Če do zdaj nisem srečal žive duše (če ne štejemo kolesarjev in nekaj tekačev na “Cotturju”), je sedaj drugače, saj iz nasprotne smeri srečam vedno več… bolj težko bi vse označil za pohodnike, mnogi so po videzu bolj sprehajalci ali spremljevalci štirinožnih ljubljenčkov, kajti s svojo klasično pohodniško opravo delujem kar nekako eksotično. Zanimivo, na moj dvojezični pozdrav mi jih presenetljivo veliko odzdravi v slovenščini. Ampak po vrsti. Ko pot doseže melišče, če le malo namesto v zaslone gledamo tudi naokrog, opazimo slap Supet. In kot nalašč, se navzdol odcepi slabo nadelana “pot”; preden postane preveč strma, lahko z nekaj malega pazljivosti (in seveda s primerno obutvijo) dosežemo točko, kjer se nam slap ponudi kot na dlani.
Ob vrnitvi nazaj na pot pa kmalu neoznačen odcep levo proti Mariji na Pečah. Uff, ta vzhodni pristop je pa kar strm in tehničen, pri nas bi zagotovo bila že “zajla”. Ampak s pravo obutvijo tudi to ni pretežak zalogaj. Ob zaklenjeni cerkvi je nekaj skal, ki kar vabijo k počitku, martinčkanju in po možnosti malici. V nasprotju s pričakovanji pa se od tam ne vidi slapa, pravzaprav se vidi samo zgornji del, preostalo pa zakriva neka pečina. K sreči pa je zahodni in tudi markiran pristop do cerkve precej manj tehničen in tudi bolj cik cak. Ob vrnitvi na glavno pot najdem še en kratek in “uhojen” odcep navzdol, od koder se nam ponudi še en bolj telefoto pogled na celoten slap. Ko pa se spet vrnem na pot in grem mimo odcepa k cerkvi, pa… sicer nekoliko počečkana in z nalepkami polepljena tabla, ki pa še vedno dovolj jasno prepoveduje ravno približevanje slapu. Torej sem vsaj dvakrat nevede naredil prekršek, ker z druge strani zagotovo ni bilo nobene takšne table. Kdo bi vedel, morda pa vzdrževalci poti menijo, da smo tisti, ki smo prišli v Botač po drugih poteh, dovolj dobro opremljeni in izkušeni, da bomo sami najbolje ocenili, kako daleč se še lahko gre…
Spet na “avtocesti” proti “Premudi”. Z enim očesom neko zaskrbljeno gledam v dve hiši visoko na strmini, ki vem, da pripadata Jezeru (kamor bo v vsakem primeru še treba priti), z drugim pa na drug strm “kucelj”, za katerega sem že prepričan, da gre za Muhov grad. Pot se medtem približa Glinščici in kmalu za manjšim počivališčem mi zemljevid pove, da se bo treba odcepiti. Najprej pa čez Glinščico. Brvi ni, ampak ob normalnem vodostaju se stopi v plitvejši del reke (in v praksi preizkusi navedbe proizvajalca o vodotesnosti obutve
), od koder se da stopiti na skalo na drugem bregu. Potem pa po slabo uhojeni poti samo strmo navzgor po golem pobočju (ne priporočam v poletni pripeki), v zadnjem delu kar po gladki skali. S primernimi podplati že gre, po mokrem si pa kljub vsemu ne bi upal. Trud se nam poplača z uradno polkrožno razgledno točko, od koder imamo Gornji Konec in Boljunec kot na dlani, da o kanjonu sploh ne govorimo. Od tu bi me lepa položna pot pripeljala v bližino Zabrežca (it. Moccò), jaz jo pa po slabo uhojeni poti uberem prav na vrh… da ugotovim, da je od gradu ostal samo en zid med drevjem. Proti Zabrežcu se spustim po sicer čisto OK gozdni poti, če ne upoštevam izogibanja enemu podrtemu drevesu. Neka uradna markirana pot bi se nekje “sredi ničesar” priključila “Cotturju”, zato s pomočjo zemljevida najdem bolj neposredno, ki “Cotturja” prečka v nadhodu in doseže Hrvate. Tik pred prvo hišo pa nov odcep na pot, ki jo zemljevid imenuje “Biscottone Trail”, ki v kar strmem vzponu nekako obide steno in doseže razgledišče pri Jezeru, po arhitekturni zasnovi enako kot tisto na Muhovem gradu. Od tu pa ni več daleč do ceste in Jezera.
Mmg., slike so večinoma v "surovem" stanju in bi jih bilo treba še dodatno obdelati, kar pa terja svoj čas.