Marsikaj lepega je že napisanega o Glinščici. Res ponuja veliko, zdajle že pravo pomlad. Žal je vode malo, tako da je reka podobna mrestovini, slap pa je malo večji curek. Se je pa zato dalo najbrž hoditi tam, kjer sicer ne gre, po strugi. Danes sem bila tam že menda petič, pa vsakič malo drugače. Današnje izhodišče je bil Boljunec, uradno parkirišče je Kulturni dom F. Prešern, ki ga z lahkoto najdete. Boljunec je majhen kraj z majhnim jedrom. Peš nadaljujemo po ozki cesti proti Planinskemu domu, ki leži na najnižji nadomsrki višini v Alpah, menda.
Danes je bilo malce raziskovanja. Namesto po desni, označeni stezi smo malo za domom prečili reko in se podali po levi, neoznačeni stezi (v bistvu desni breg reke, geografsko gledano). Potka je lepo sledljiva, ves čas ob strugi, ko se zaradi soteske ne da, se dvigne nad njo, pa spet spusti. Dostop je mogoč skoraj do slapu, vendar naprej ne gre. Treba se je nekoliko vrniti, prečiti spet vodo in se nato strmo dvigniti do označene poti nad nami. Potka je lepo sledljiva, a na nekaterih mestih precej izpostavljena. Kot rečeno, pred slapom se dvignemo na markirano pot, potem pa se z nje spet spustimo do struge in tik nad slap. Če malo gledate okrog sebe, boste vse te stezice z lahkoto opazili. Nadaljujemo ob reki do vasi Botač, kjer o kaki gostilni ni sledu. Mimo bivše karavle se po desni strani dvignemo po široki poti do vasi Beka, od tam pa se potem malo s pomočjo nosa obrnemo proti izhodišču po vrhu grebena. Z malo sreče najdemo markirano pot, ki sicer vodi od Comiccijevega spomenika in si odmor privoščimo na razgledišču nad tržaškim zalivom. Potem nas pot dobesedno vrže nazaj v dolino, izstopimo ravno nad planiskim domom. Tudi v Glinščici so danes delali na veliko, čistili semti in drevje, delala pa je to civilna zaščita, vsaj po avtih sodeč je bilo tako.
Dan lep, znanilke pomladi že kukajo veselo na plan, skratka, če še niste bili, obilo možnosti za prijetno pohajkovanje ali pa feratanje ponuja ta dolina.