"Ok, pa grem na Blegoš"
sem si rekla ob kosilu. Vreme vabi, razgledi bodo, lih pravšnji vrh za danes. Pa nekako sem si zadala cilj, da bi bila lahko letos gor vsaj 15x
. Sej to ni tolk velikrat.
V glavnem, šla sem kar po cesti, saj je grebenska pot precej poledenela. No, pa ne boste verjeli, cesta ni nič boljša
. Je treba biti kar pazljiv, če ne lahko tako kot jaz kdaj pristaneš na riti
. Pri koči toplo, kljub temu, da je bila ura 16. Vidim dva, ki hodita iz vrha proti koči. Upajoč, da je gaz lepo narejena in ne preveč ledena, se počasi začnem vzpenjati proti vrhu. S starejšim parom si izmenjamo nekaj besed, nato pa vsak v svojo smer. Začne močneje pihati
, a je še znosno. Kamorkoli pogledam, sem očarana, nad mano pa nebo brez enega samega oblačka
. Marsikdo bi rekel, da je že prav kičasto. Na vrhu smo trije. Veter piha z neverjetno močjo, zato močno pogrešam moje windstoperjeve rokavice
. Malo se razgledam na vrhove, ki me ne pustijo ravnodušne. Sonček že povsem izgublja svojo moč, kar pomeni, da bo treba dol. Pa tudi mene je že tako zeblo, da je bolje, da grem
. Vpišem se v knjižico, a z neverjetno težavo. Tako me je zeblo v roke, da svinčnika skoraj nisem več čutila
. Na grebenu srečam še zadnjega pohodnika v tem dnevu. Pravi, da se bo samo obrnil na vrhu, in se vračal v dolino. Jz grem okrog koče, nato pa hitro proti izgodišču. Naravna svetloba je kar v redu, zato mi ni bilo potrebno uporabiti čelke. Na izhodišču še vedno piha, tako da jo kmalu še jaz popiham proti domu. Bilo je lepo in komaj čakam, da se vrnem
. Vmes pa grem še na Koprivnik
.