Danes... čez Luknjo, na vrh, pa čez Sovatno nazaj. Od Luknje naprej pihalo za umret, vsake toliko časa sem kar počepnila, da me ni kam prevrnilo.
Na vrhu še ujela veličastne razglede, potem so se prikradle meglice. Sneg je pod vrhom, ravno toliko, da je, je pa zoprno pri sestopu, še posebej v tej smeri, kot sem sestopala jaz. V tem koncu sem bila prvič... očarana nad lepoto in kljub vetru bo tura ostala med nepozabnimi.
p.s. In ja... tudi v Vratih je jesen prečudovita!