In sem res končno šel...
"In beseda je meso postala". Ja, tako nekako hudomušno sposojeno iz sosednje "poduhovljene" teme bi lahko začel tole včerajšnjo lepo turo. Z očetom parkirava na Pecolu, potem jo mahneva preko planine Larice in Krnega dola do Sedla Scalini, potem pa kmalu levo po 626 do Škrbine prednje Špranje. Tam pa zares - čeladi na glavo, priprošnja Najvišjemu in čista uživancija se je začela. Seveda pa ni šlo brez kraljevskega rogatega sprejema že na samem vstopnem manjšem melišču, v nadaljevanju pa vse le še vedno lepše, da brezhibnih varoval niti ne omenjam. Vsekakor lahko mirno pritrdim vsem presežnikom, ki jih je deležna ta izjemno slikovita pot. Ni mi potrebno še enkrat več brati Mašere..., niti podoživljati Božjim polic tam onkraj Koštrunovih špic, da lahko mirno zapišem, da gre v tem primeru vsaj za "angelske", če ne že kar za "nebeške" police, zelo verjetno pa še za kaj več... Neopisljivo! Lepi naravni prehodi, ravno prav varoval, slikovite police, skale izjemnih oblik, polno zgodovine, cvetja, kozorogov na najbolj pozerskih mestih, da o ravnokar zgrajenem prav ličnem macesnovem bivaku na vrhu Špika nad Nosom niti ne govorim. Sledil je le še ravno prav začinjem spust do Škrbine nad Tratico, kratek sprehod do "avtoceste" na ŠHP (ne, tokrat nisva izbrala neposrednega sestopa s Tratice na Pecol), potem pa le še lagodno spuščajoče podoživljanje videnega in občutenega do planine Pecol. Le ta je bila za sredo kar lepo obiskana, kar je gotovo še posledica (italijanskih) dopustov.
Skratka, tura za vikat, še posebej ob tako lepem vremenu! Hvala, Ceria Merlone.
Zavedam se, da morda preveč leporečim in delam preveliko reklamo, a tod skoraj gotovo ne bodo drle množice, kot se godi bližnjem Špiku Hude police. Ta pot zahteva celega gornika, tako z dušo kot s telesom. In predvsem veliko časa, da vsaj približno ponotranjimo vse videno.
Več pa še na fotografijah, ki sledijo zvečer...