Danes si časovno nisva mogla privoščiti kakšne daljše vožnje do izhodišča, zato sva se odpravila kar na peš turo v bližnje Karavanke. Dovje so se zjutraj že kopale v soncu in obetal se je lep dan. Parkirava na manjšem parkirišču pri hidroelektrarni. Na izhodišču je kakšna dva centimetra novega poprha, sledi po poti nobenih. Razgledi, ki se nekajkrat odprejo med potjo, čudoviti, suh sneg pa z višino tudi narašča. S trdo, mestoma poledenelo podlago ni sprijet, zato je občasno malo drseče. Kakšnih 15 minut pred planino Dovška Rožca naju kar naenkrat zajame megla
, nenadoma pa se znajdeva tudi v globokem zametu. Nekaj časa se trudiva z gaženjem, ko pa je šlo do pasu, nama ni bilo čisto nič več všeč in obrneva. Greva malo nazaj in potem po dokaj strmem pobočju, ki je bilo precej spihano, kar naravnost gor na planino. Megla vztraja, vidi se nikamor, vetra, ki bi jo lahko razkadil, od nikoder, tako, da se odločiva, da se bova po krajšem počitku kar vrnila. Komaj odloživa nahrbtnike pa nepričakovan preobrat: megla se čudežno razkadi, posije sonce, razgledi se odprejo in midva seveda na vrh. Ponekod je spihano, drugje sva spet malo gazila tam do cca. 15 cm snega, na vrhu močan veter, tako da samo pofotkava in se vrneva na planino, kjer si privoščiva malo postanka. Nazaj sva šla del poti po zasneženi cesti, potem pa po smeri pristopa. Snega je v spodnjem delu poti v nekaj urah pobralo veliko – čez melišča Bele peči je praktično kopno, od planine Goreljše navzdol pa je bila pot zaradi odjuge že mestoma precej blatna. Prav lep dan je bil
.