Gradiška tura

Čeprav je že nekoliko pozno, bom vseeno prilimal nekaj fotk iz ture ki sem jo opravil v lepi družbi prejšnjo nedeljo. Poplezali smo po Gradiški turi in pot nadaljevali do Abrama kjer smo se okrepčali. Naslednja postojanka je bila Vojkova koča na Nanosu in potem sestop po težji poti na Razdrto, kjer nas je čakal prevoz. Pot čudovita, skoraj brezveterje tudi na Nanosu, prekrasne jesenske barve.

Dan D je bil danes. Dvakrat. Ker mi je pred kratkim vodnik iz PD Škofja Loka dal filmček z Dachsteina (september lani) in me je zasrbelo v prstih, da bi šla spet malo probat skale in jeklenice in ker se je napovedoval lep sončen dan, ki zagotavlja pravo dozo D vitamina, ta pa naj bi odganjal prehlade, gripe in podobne nadloge. Gradiška tura je v teh pogojih idealna (pa skoraj edina) izbira. Krožna pot, ki jo lahko poljubno podaljšamo, me je vodila iz Gradišča, na vrh Gradiške ture, na planoto in nazaj preko Plaza, ki je lep razglednik, do izhodišča. Snega na sami Gradiški turi ni več, zgoraj na planoti ga je toliko, da poskrbi za obilo blata (pa tudi za čiščenje gojzarjev), na plazu pa me je grelo takšno sonce, da sem se iz previdnosti ozirala po kačah. Ljudi sem srečala zelo malo, so pa bila obljudena plezališča v okolici. Mimogrede, res škoda, ker filmčka ne znam spravit na splet, morda bi to lahko storil avtor, saj je res vreden ogleda.
Celotna pot lepo označena (včasih se zdi da večkrat), opisi pa na tej www.

Lidija, čim sem te zagledala na parkirišču pod Gradiško s fotoaparatom v rokah, sem pomislila nate. Potem sem te dohitela, povprašala, če greš plazat in ti zaželela srečno. Sama sem nadaljevala po "normalni" poti. Vračala sem se po neoznačeni, a dobro vidni stezi, ki vodo v dolino tik pot vrhom. Resnično sem pričakovala tvoj opis .
V dolini pa sem srečala veliko njih, ki so se odpravljali v steno.

Lepo vreme je tudi nas včeraj pritegnilo, da smo se v kompletni družinski sestavi odpeljali v Vipavsko dolino pogledat kako izgleda tale Gradiška tura.
S sinom se seveda povzpnema po plezalni, ostali trije družinski člani pa po lažji poti. Ko se na vrhu plezalne znova srečamo, tudi hčerka izrazi željo da bi se poskusila po ta težki. Hitro se spustiva po lahki dol, ter po plezalni zopet gor. Obema je tole plezanje odlično uspelo.
Čeprav je pot zelo zahtevna in precej izpostavljena, je po drugi strani tudi odlično varovana, naravnih oprimkov v skalah je res veliko, pa tudi krušljiva ni, tako da ni strahu da bi ti kaj ostalo v rokah. Mislim da je tale pot zelo primerna kot učni poligon za vse tiste, ki se imajo namen povzpeti na vrh Triglava, saj če gre po Gradiški, potem tudi s Kredarice proti Triglavu ne bi smel biti problem. Seveda moramo tukaj izvzeti kondicijsko pripravljenost, ki je potrebne za osvojitev Triglava veliko, veliko več.
Torej, pot smo nadaljevali proti vrhu Gradiške ture in potem po enaki krožni kot Lidija Jesih nazaj dol proti parkirišču.
O vremenu in temperaturah pa vse pove že to, da smo celotno pot prehodili v kratkih rokavih.

je pa tale pot vsaj za eno stopnjo tehnično bolj zahtevna kot pa iz kredarice na vrh triglava,če pa ni pol pa ne vem zakaj sploh dajejo ocene v vodnike....

"Kita",tole kar si napisala glede tehnične zahtevnosti morda povsem drži, vendar moramo upoštevati da je zaradi številnih obiskovalcev vrha Triglava celotna pot od Kredarice tja gor že pošteno zguljena in tudi korak ni več tako stabilen in varen kot bi lahko, oziroma je nekoč bil. Zanemariti ne smemo niti številčnosti pohodnikov in posledično pogostega izogibanja ob srečevanju na tej poti.
Glede primerljivosti samega plezalnega dela teh dveh poti je to moja povsem subjektivna ocena ki se ne ozira na stroko.
Lp.

glede plezalnega dela bi pa lahko rekli,da gradiško turo že lahko uvrstimo med ferate saj po slikah sodeč imaš občutek ponekod da pa res malo plezaš,nakar triglav spada med pohodništvo ob jeklenici in ob nešteto razmajanih klinih težavnost poti iz kredarice je ocenjena z 2 od 6.ferata na triglav??? Pravih polnokrvnih ferat je pa pri nas zelo malo... Drugače pa tudi na salonskih feratah so že dol padal.....

Spremljajoči dodatki,skobe,klini in vsa druga umetna pomagala,potem sklepam da so vse slovenske ferate salonske,razen Gonžarjeva peč v Vinski gori je iznjema,ker razen jeklenice nima drugih salonskih dodatkov.

Velesa, res me veseli, da sva se srečali, naslednjič bova vedeli, kam se dat! Dan je bil lep, še veliko takih letos nam želim.

O debati v nadaljevanju pa: vsak ima svojo subjektivno oceno, zapisano pa včasih vsak razume po svoje, glede na izkušnje pač. Sama mislim, da je ta zavarovana pot zahtevna, lepo varovana, z res lepo skalo, spodobno izpostavljena in tudi po moji praksi izjemno dober trening za vsakogar, ki še ni poskusil zahtevnih zavarovanih poti. Na njej bo vsak lahko ugotovil, ali mu to ustreza ali ne,kako je z njegovo vrtoglavostjo in spretnostj.Prvič seveda obvezno z vso potrebno opremo, torej čelado, samovarovanjem, tudi rokavice niso odveč. Kdor bo zlezel to turo, bo tehnično zmogel tudi vsako drugo pri nas, vse ostalo je le še stvar kondicije. Lep pregovor imamo (posojen,no). Idi, pa vidi.

Ferrate imajo zahodni sosedje in klettersteige severni. (le kaj imajo vzhodni ) Zavarovanih poti, od tistih res lahkih pa vse do najtežjih, pa je pri nas veliko. In kar je meni težko, ni nujno tudi drugim in obratno.

Je pa res, da je vsak začetnik težak

Ne, Kita, če prav razumem Primoža(glede na to kaj je napisal), ravno Gonžarjeva peč JE salonska ferata, Triglav pa seveda ne!

Salonske ferate v tujini: Fallbach, Turkenkopf, Lavamund,...

Ne-salonske ferate v tujini: Via Italiana, Via della Vita, Konigsjodler, Dachstein-super ferata,...

fallbach,turkenkopf,lavamund...to so nizkoležeče športne ferate.Spodaj naštete nesalonske ferate pa potekajo v visokogorju,naprimer meni deluje super ferata v originalu Der Johann do katere pridemo,ko preplezamo ferato,ki se nahaja pod njim po imenu anna športen tip ferate in spada med tako imenovane vaše salonske ferate,le da nas Johann pripelje do koče na višini 2741m...To pomeni da je visokogorska salonska ferata....

Konigsjodler je v privatni lasti tako kot veliko avstrijskih ferat res je da poteka v visokogorju in nas pripelje do 2875m ampak isto jo lahko uvrstimo med salonske ferate,ker je po istem kopitu kot večina avstrijskih ferat...

Pozdravljeni!
Nikjer nisem zasledil gradiva o kakih "salonskih" feratah! To je sedaj nov in izmišljen izraz! Pojavljajo se tudi razna "opravičila" v imenu sestave kamenine in podobno - vse je sanjarjenje... Gradiška Tura je prava "ferata" in tudi zelo izpostavljena,pa če priznamo ali ne, kar smo občutili tisti, ki smo jo obnavljali (ne gradili!)- tisti, ki so jo gradili pa, da ne govorimo! V komentarjih so omenjene tablice na grebenu Triglava - vse so posledica strele! -in ne zdrsov preko stene!!! Gradiška tura je vsekakor težja od "ferate" na Triglav, katera to sploh ni! Je pa v Gradiški turi potrebna moč v rokah, kar na Triglavu ni saj se po "spolzki" stezi lahko sprehajamo "salonsko" ob klinih in napeti jeklenici! Pridite, opremljeni s samovarovalnim kompletom preplezajte "Gradiško turo" in se potem podajte na prave ferate - in spoznali boste kaj je uvod v plezanje po zavarovanih planinskih poteh! Ne stavite v nič nekaj, na kar smo primorci in tudi (oprostite!) slovenci lahko ponosni!

Bavo B2 tako se govori in res je to kar si povedal.....

"Salonska ferata"??????, verjetno je skala trda kot tista v ta pravih "feratah", pa še težavnost je relativen pojem, ljudje smo si različni tudi po sposobnostih. l.p.

Ampak nekateri ste pa trdi, da je joj. primoza je lepo pojasnil, kaj je mislil s pojmom "salonska ferata". Kratek dostop, kompaktna skala, relativno majhna nevarnost padajočega kamenja in možnost hitrega umika v primeru slabega vremena. Ferata torej, na katero lahko mirno skočiš popoldne po službi. Primerjati to ferato s feratami v visokogorju je enako "smiselno" kot primerjati smer z oceno 7a v plezališču in smer z oceno VIII v alpski severni steni. Težavnost plezanja je enaka, mar ne?

Da, Zebdi! Tako nekako sem si jaz predstavljal 'salonske ferate'. Se pravi je tisto kar sem jaz napisal približno prav...

Ne zanima me kaj se kregata. Ampak vam lahko kot zanimivost povem da je sestava apnenca, ki gradi Triglavsko pogorje, povsem drugačna od apnenca, ki sestavlja Nanos. Apnenec, ki ga najdemo v Julijskih Alpah (in KS- Alpah) je zgornje triasne staroste in pripada. t.i Dachteinski foramciji. Nastal je v plitvovodnem okolju z občasnimi okopnitvami.

Medtem ko pa je apnenec, ki gradi Nanos jurske in pa kredne starosti. Po nastanku pa gre pravzaprav za ogromen okamenel koralni greben (raj za ljubitelje fosilnih koral in školjk), ki je v času svojega največjega obsega segal od naših krajev pa vse do Grčije.

Več o tem pa v moji knjigi čez 2 leti.