Včeraj popoldan sem sestopal z Mangrta, gledam tja čez Loško Koritnico in kralj Julijskih Alp me v hipu povabi na svoje teme. Pokličem Zdenca, ki je takoj za stvar. V Planico pride še Rozka, ki je bila v bližini in gremo v hladnem jutru v Tamar. Ko smo že skoraj pred kočo prvi sončni žarki obliznejo goro kristal. Nič se ne ustavljamo in hitimo cilju naproti. Snežne razmere odlične, gaz tako za pešake kot smučarje narejena, le "ozebnik" je nekam daleč visoko. Ampak smo pridni in tudi njegov vhod kmalu dosežemo. Opremimo se z derezemi, cepini, čeladami in zakorakamo v snežno strmino. Nobene bojazni ni, da bi kaj priletelo z vrha, le veter na vsake toliko dvigne suh sneg, ki nam orosi vroča lica. Na vrhu ozebnika nas pozdravi sonce in krasen razgled. Nad Jezerci z Zdencem odloživa smuči, potem pa zagrizemo v trda snežna pobočja zimske poti na greben. Dobro, kaj dobro, odlično nam gre, saj so stopne že narejene. Tudi po grebenu se dosti ne zamujamo in kmalu smo na točki, ki je višja kot tista poleti. Odlične razmere, odličen razgled. Gor pride še eden, delimo si vtise krasnega dne. Pol poti je za nami, sedaj nas čaka še druga polovica. Sestop opravimo počasi in previdno, kajti globočine Loškega žleba so tako temačne, da nas prav nič ne mikajo. Spodaj pri smučeh si še enkrat čestitatmo. Z Zdencem odsmučava, Rozka je pa že itak pred nama. Spodaj na vhodu v ozebnik se poslovimo. Smuka je krasna. Ni se še polegel okus prvega v koči, že vstopi Rozka. Še enkrat naročimo in nazdravimo na krasen vzpon, na lep dan na čisto desetko kot pravi Zdenc.