Jalovec iz Tamarja, je lep vzpon, ampak pravo težo pa ima vendarle vzpon iz Loške Koritnice. Ne preveč zgodaj se zapeljem v Loško Koritnico. Parkiram pri "železnem mostu", ker naprej pač ne gre več. Z vso potrebno opremo zakoračim po cesti do zadnjih hiš, potem pa kar po "strugi" na veliki snežni plaz na izteku "ozebnika". Uporabim "lovski" prehod "Čez štenge" in poskusim v žleb, kjer pa me kmalu ustavi veliki balvan, ki ni pokrit s snegom.Ne preostane mi drugega, kot, da se nekaj 10 metrov spustim nazaj dol in grem do markirane poti, ki vodi na sedlo Brežice. Pot je seveda zasnežena, le nekaj jeklenic je iz snega, potrebna je kar precejšnja previdnost, saj je pot že v letnem času precej izpostavljena, sedaj pa še bistveno bolj. Ko pridem gor med drevje zavijem v levo in prečim snežišča, dokler ponovno ne pridem v "ozebnik" in po njem grem navzgor. Ker je povsod bolj ali manj splaženo se skoraj nič ne predira in hitro napredujem. No v nekakšnem žlebu se pojavi zaledenel skalni skok. Z mojimi cepini tam čez nimam šans, zato izberem prehod skrajno desno. Višje pridem na široka snežišča, pa tudi gosto meglo. Ker to stran gore še kar dobro poznam, mi brez večjih težav uspe zadeti vznožje Loškega žlebu. Da sem na pravem mestu pa me prepričajo tudi številne stopinje kolegov od torka, ko je tam potekalo reševanje. Vzpenjam se po žlebu in kmalu naletim na smučki, ki jih reševalci niso utegnili pobrati. Nadaljujem, proti vrhu Loškega žlebu, koristim stopne, ki sta jih pri sestopu napravila Iztok in Saško (pri slednjem tudi dobim info o dobrih razmerah v žlebu), seveda so trde, cepina lepo prijemata in kmalu sem na Jezercih. Rahlo pihlja, občasno se pokaže celo sonce, zato kaj dosti ne oklevam in nadaljujem na Jalovec. Kmalu sem na gazi, ki je lepa, trda, tako, da je pravi užitek ob vzponu. Ob ozkem prehodu skozi skalni del je za nekaj metrov delno poledenelo, vendar nič posebnega, naprej pa spet dobre stopne vse do grebena, kjer pa JZ veter kar dobro piha. Gaz je lepa, prav nič ledena, le veter je na grebenu na trenutke že rahlo zoprn. Bolj, ko se bližam vrhu bolj se odkriva nebo, za trenutek uzrem Mangrt, pa Triglav, Italj. Zahodne Julijce. Na vrhu stopim na južno stran, kjer je zavetje, majčkeno posedim, potem pa nazaj dol na Jezerce in spust v Loški žleb. Ko pridem do smuči jih namestim na nahrbtnik, saj zato sem gor tudi prišel, da jih vrnem svojcem. Sestop poteka prav lepo, nekoliko pazljivo prečim strmi del ob ledenem slapu, no majčkeno bolj zoprn je prehod po markirani poti, "Čez štenge" pa nič kaj posebnega, saj je to najbolj udoben zimski prehod, ki ga koristim večkrat tudi v kopnem. Sledi še sestop do "železnega mostu". Samo za dobre poznavalce. Sem sledil kužija, videl ga nisem, zato je verjetno že doma. Srečal nikogar, le dva gamsa.