Jalovec

Razmere na Jalovcu, start iz Planice,preko Tamarja in gasa gor do Jalovca. Zimska oprema ni potrebna.

Posnetek spodaj!

Jalovec 31.7.2018

hvala cason! Jutri tudi sam tukaj gor. lp

Pot iz Tamarja čez Kotovo sedlo brez kakšnih večjih pretresov, medtem ko nas pri spustu preko Škrbine na dnu ozebnika pričaka večje snežišče. Ob izstopu iz stene pokriva skobe v višini ca. treh metrov. Problematičen sestop je možen nekoliko v desno navzdol med steno in snežiščem, kjer se je naredila za pol metra široka krajna zev. Snežišče je lažje prečiti kakšnih 50 metrov nižje, ob njegovem najožjem in nekoliko bolj položnem delu.

Če prav razumem, ste lahko iz stene prišli v krajno zev in potem nižje snežišče prečili brez zimske opreme? Kako pa je s snežiščem pod steno Goličice, ali je še?

Tako je. Gre si sicer bolj na tesno, edino ustrašit se ne smeš Ko prideš skoznjo, približno 10 metrov, sledi še spust po melišču ob robu stene. Snežišče bi lahko prečili že ob izhodu iz zevi, samo je prehod čez brez ustrezne opreme zaradi naklona le malo bolj zahteven.

Snežišča na vrhu ozebnika je še kar nekaj, čez dan ni nobenega problema, morda v jutranjem času. Tisto ob izstopu iz plezalnega dela pod Goličico pa ne bi smelo več delati problemov. LP

Super, hvala za informacijo.

V soboto na Jalovec iz Planice in preko Kotovega sedla. Ko sem prišel do Tamarja je bil vrh ravno obsijan s soncem, vendar ta idila ni trajala dolgo časa. Ko sem bil še pod Kotovim sedlom se je gora zaprla v meglo in sem bil nekaj časa še precej nejevoljen, ker sem mislil da bom prikrajšan za razglede. Na koncu se je izkazalo da je bilo še dobro saj je potem ko se je razjasnilo pripekalo za vrat da je bilo veselje. V glavnem bolj ko sem šel proti vrhu bolj se je jasnilo in vrh me je pričakal v soncu. Pot in občutki na gori pa čudoviti, bo treba kmalu spet gor še z druge strani. Lp

Malo z zamudo, pa vendarle. V četrtek (9. 8. 18) s sinom na Jalovec. Štart ob 5h v Planici, do Tamarja se le malo ogrejeva, nato pa urno naprej. Do razcepa v Malem kotu razmišljam, v kateri smeri narediva krog. Vzpenjanje preko melišča proti Ozebniku in Škrbini nama ni dišalo, vedel pa sem, da bo spust preko Goličice in Škrbine za desetletnika kar izziv, saj so varovala zelo skopa in na široko odmerjena, zajl (skorajda) ni, izpostavljenost na Goličici pa izjemna. Ker imam opremo za sinovo dodatno varovanje, se vseeno odločim, da se vzpneva čez Kotovo sedlo, tudi zaradi jutranjih razgledov, ki so bili na poti in na sedlu zares veličastni. Vzpon po zavarovani poti od Kotovega sedla opraviva brez težav, tako da kar hitro, ob 8.30, prispeva na vrh Jalovca. Tam presenetljiva gneča za jutranjo uro. Kakšno uro uživava v razgledih. Nato pa izjemno pazljiv spust po grebenu in navzdol na drugo stran. Posebne tehnične zahtevnosti tukaj ni, je pa vsak korak lahko usoden zaradi naloženosti in šodra. Pri razpotju na sedlu med Jalovcem in Velikim Ozebnikom se nato spustiva po meliščih nad Jalovškim Ozebnikom proti steni Goličice. Goličice sva se lotila zelo počasi in jo z izjemno pazljivostjo in koncentracijo izpeljala brez težav in potrebe po dodatnem varovanju. Nato sva si na Škrbini vzela še zadnjo pavzo pred spustom v večno senco. Spust s Škrbine je relativno kratek in kar radodarno zavarovan, vseeno pa precej naložen in zahteva visoko koncentracijo. Ko zapustiva zadnje skobe, se spustiva v krajno zev med snežiščem in steno ter nadaljujeva ob steni navzdol. Moram opozoriti, da ta sestop ni tako enostaven, saj je strm in vlažen. Nekaj časa sicer poteka še po varovalih, potem, ko se varovala nehajo in markirana pot preči na drugo stran (kamor zaradi snežišča ne moremo), pa tudi zahteva nekaj manjšega »prostega plezanja« navzdol. Po nekaj deset metrih spusta se nato snežišče tako zoži, da ga prečimo dejansko skozi špranjo (ki se je verjetno naredila v zadnjih dneh), nato pa levo po melišču prečno navzdol. Tam moramo prečiti še en krak snežišča (ki ga sicer lahko obidemo zgoraj ob steni), ki je sicer trdo in dokaj široko (15m), vendar precej položno in »vzvalovano«, tako da ga lahko prečimo brez večjih težav (vseeno pa si zdrsa ne smemo privoščiti). Spust po neugodnem melišču/grušču je nato zgolj še formalnost. V Tamarju sva bila malo pred 14h. Tam si na hitro privoščiva sladoled in pir ter »odletiva« v Planico.

Čestitam za turo, imata pa super časovnice.

bos, hvala (vračam tudi za vaše objave s sinom). Glede najinih časovnic pa... nič ne treniramo in forsiramo, enostavno smo samo vse vikende in proste dni v hribih, zato imajo otroci kondicijo in ustrezno koordinacijo za gibanje po takem terenu. Malo hitrejše časovnice potem tudi zanje v resnici sploh niso naporne, pač pa normalno gibanje. Malo za šalo, malo zares pa velja tudi nasledje. Zadnjič sem prebral, da ko so Marca Pantanija vprašali, kako to, da tako hitro kolesari v hrib, je odgovoril, da je prelen, da bi šel počasi. Če bi morali na Triglav hoditi 6-7 ur, ali vmes celo prespati, bi bilo to za nas preveč naporno

Bogi otrok... nič ne forsiramo, ampak so vse vikende in proste dni v hribih. Saj ne rečem, milijonkrat bolje kot playstation, morda pa obstaja še kaj drugega =D =D =D =D

Bravo, čestitam tudi jaz. Prav iz slik se vidi, da otrok uživa, super. Sam grem z mojim malo mlajšim v roku 1 meseca do Kredarice/Planike in nazaj. Objavil pa ne bom, da se izognem komentarjem kot je npr. ta pred mano...

Dim se tako ali tako vedno počasi vali.

@simon79... Kredarica ali Planika iz Krme je super za privajat otroke na večje višinske razlike. Oba naša, preden sta bila prvič na Triglavu, sem ju peljal eno leto prej na ogledno turo na Kredarico. To ima po mojih izkušnjah za otroke več prednosti, ob predpostavki, da so v naprej dovolj uhojeni, da to zmorejo. Prvič, imajo Triglav res na dosegu roke, so na svoj dosežek ponosni, vidijo da ni nek bavbav in se lahko pohvalijo, da so že skoraj bili gor, kar je dobra motivacija za naprej; in drugič, ko jih kasneje pelješ na Triglav, tisti del poti, ki zahteva napor, že poznajo, zato jim hitreje mine.

Jaz bi potreboval nasvet. Zadnjic so me prijatelji s katerimi smo sli na tursko goro cez kotlice sprasevali ce grem z njihovimi fanti (14 in 12) in ocetom na jalovec. Na turski gori mislim da niso imeli tezav. Bili so tudi na triglavu s planike pa je bilo ok. Jaz imam pomisleke glede jalovca. Golicica itak odpade ampak od zavetisca...? Ne vem ce je varno kljub dvema odraslima? Hvala za vsako pomoc

Od Zavetisca je najbolj zoprn del zadnje pol ure, ko se po zelo krusljivem delu povzpnes na greben oz.vrh.
Kotlici so po mojem spiminu podobno zoprno krusljivi, tako da ce je slo tam, bo slo tudi na Jalovec. Celada je obvezna, ker res zelo leti dol.

Takoj od Zavetisca se povzpnes po parih strmih jeklenicah, svk po lastnem premisleku.
Pobocje Velikega Ozebnika, katerega precis, tudi terja previdnost zaradi zmerne krusljivosti, vendar ni prepadno.

Glede na poti, ki sta jih dala skozi, jima zgornji del Jalovca ne bi smel predstavljati nepremostljivih težav, saj tehnično ni zahteven, zelo pa je naložen. Na videz tudi ni zelo izpostavljen (če ne veš, da je pod vršnim pobočjem prepad proti Koritnici). Zato je dobro izbrati tak dan in uro, da pri spustu z grebena ne pridete v situacijo bega pred nevihto, saj se tam nikakor ne sme hiteti. Zadnič, ko sva šla s sinom, so se eni tujci že navzgor tako "kotalkali" z mestnimi supergami, da ne vem, kako so sploh zlezli dol.

Hvala vam. Bom sel se enkrat osebno preverit,kako je ker sem nazadnje bil pred nekaj leti, vmes bomo sli se skupaj nekam, nato pa na "fanta od fare" in pa sporocimo rezultat.

Jalovec (08.12.18)

Prezgodaj ni bilo potrebno na teren, saj je napoved sonca bila za okrog desete ure. Po izstopu iz gozda je podlaga že za gamaše. Držal sem se bolj trših delov. Pred ozebnikom v roke zimsko opremo in vanj. Podlaga je vredu. Nadaljna pot je močno zasnežena, prečna pot v levo se dobro "vleče". Veter je bolj ali manj pojenjal. Greben lepo zasnežen. Vreme je bilo krasno. Previden sestop v dolino. Težak vzpon, sploh če si prvi

Bravo!