Za ponedeljek, 23.9., so bile po dolgem času končno napovedena idelane razmere za obisk gora in odlična vidljivost, tako da sploh ni bilo pomislekov, kaj početi na prvi jesenski dan.
Odpravila sem se na že dolgo ogledovani Kanjavec. Iz Stare Fužine me je do planine Blato zapeljal prijazni planinec, ki se mu še enkrat zahvaljujem za prevoz. Naprej pa čez planini Pri Jezeru in Dedno polje. Nadaljevanje poti po samotni dolini Za Kopico do sedla Vrata in čez Hribarice do Kanjavca. Prvega planinca sem srečala šele na začetku Hribaric, kmalu za tem pa še par prelepih kozorogov. Vzpon s Hribaric na vrh Kanjavca ni bil prav enostaven, saj se pot večinoma kar strmo vzpenja po zelo gruščastem terenu.
Na vrhu neskončni razgledi, ki so še pridobili na lepoti, ko so zapustili vrh ostali pohodniki in je goro objel brezmejni mir.
Z vrha sem se spustila do sedla Hribarice. Ta del poti se mi je zdel nekoliko manj naporen. Čeprav je bilo potrebo na ozkem grebenu splezati čez eno skalo, je pot v nadaljevanju za spoznaje manj strma in z manj grušča od poti, po kateri sem se povzpela. Sledil je še spust do Doliča, kjer sem pričakala jutro in naslednji dan nadaljevala do Morbegne.
Žal sem bila na tako lepi poti in na tako krasen dan brez fotoaparata, tako da sledi nekaj slik s telefona, s katerim pa niti približno nisem uspela ujeti vseh širjav.