Danes torej končno na Kočni (pravzaprav obeh). Pot standardna: Suhadolnik-Grdi graben-Dolci-bivak-Kokrska Kočna-Jezerska Kočna-Dolška škrbina-Dolci-Kokrsko sedlo-Suhadolnik.
Kaj pa lahko o poti rečem? Grdi graben je, z dolžnim spoštovanjem do zgornjega skalovitega dela, za moje pojme najtežji del ture. Nomen est omen. Prehod je na robu samomora, trave so prav pošastno strme, pot pa komaj obstaja. K sreči danes ni bilo zelo mokro in je nekako šlo. Highlight pa definitivno nekajmetrski spust po skoraj navpičnem blatnem žlebu. Halo? Zajla tam na srečo je, sicer res ne vem kako bi šlo. V bran pa lahko Grdemu grabnu rečem le to, da je v resnici tako hudo le v krajšem osrednjem delu, preostali del je kar obvladljiv. Tam nekje ko se strmo spustiš v tisti žleb, je najtežjega že bolj ali manj konec.
Dalje: Dolci so eden od mnogih visokogorskih kotičkov, ki že skoraj presegajo mejo kiča. Ampak vseeno je fino, ko prideš tja in pomisliš na to, da čisto vsak pa vendarle ne more ... (čeprav čez Ovnov čir ni tako hudo).
Vzpon po melišču je še vedno naporen. Tam gori so me tudi zajeli oblaki in sem se znašel v majhnih težavah, kajti po melišču je pot seveda zelo težko markirat in ji je v slabi vidljivosti tudi težko sledit. Ampak na srečo je možicev zelo veliko, tako da je kar šlo.
Pot na Kokrsko Kočno je bila čisti užitek. Resnično, skoraj nezavarovana, ampak izredno lepo speljana in nikjer res težka. Prava telovadba.
Na Kokrski Kočni orkanski veter. Se niti nisem zadrževal, čeprav je vrh lep in prostoren. Strahoviti sunki vetra so me nato spremljali še praktično celo turo skoraj do Suhadolnika.
Grebenska pot lepo speljana in v glavnem lepo zavarovana, na dveh mestih sta klina izrita, a z nekaj pazljivosti gre (v drugo smer bi bilo težje). Nekaj težji je oni prehod preko kaminčkov tik pred Jezersko Kočno, kjer sem izustil nekaj kletvic in bil hvaležen nekaj plezalskim izkušnjam. Na (oz. pod, na vrh do roštilja sem skočil samo za moment) Jezerski Kočni so se razmere za moment umirile, posebne vidljivosti še vedno ni bilo. Sem pa bil z dotedanjim potekom ture zelo zadovoljen, čeprav je kot damoklejev meč nad mano še visel trebušasti prehod.
Sestop proti Dolški škrbini pa takole: v celoti gledano lažji kot pot čez K. Kočno, oni kaminček pod vrhom je zavarovan (sicer malo smotano postavljeni klini in ohlapna zajla, ampak se da uporabit), z nekaj trezne glave gre. Nato v glavnem ni težav, trebušast prehod pa je totalno overrated (kar se težavnosti tiče). Razumem težave tistih, ki so zelo obilni ali pa morda trpijo za klavstrofobijo, ampak tam skozi se pa res ni problem zbasat. Pa jaz sem zelo štorast. Predtem sem se bal, da bi mi mogoče lahko zgrmel rucak v prepad, ampak tudi to ni zelo verjetno. Potrebe po zajli jaz tu ne vidim, ker prehod ni niti zahteven niti nevaren. Je pa zanimiv, nekaj posebnega. Je pa še nekaj drugega, kar mi je ostalo v spominu. V opisu (in tudi pri Stritarju) spregledan strm kamin tik nad Dolško škrbino. Že po odcepu za Češko kočo, ko si človek misli, da je že vsega hudega konec, markacije kažejo kar naravnost dol. Jaz sem si mislil, halo, sigurno je kak obvoz, ampak pot je speljana tam. In to ne par gibov, ampak kar kakih dvajset metrov bolj ali manj naravnost zelo strmo dol. Evo, če želite moje mnenje, TU pa jaz mislim, da bi bila zajla potrebna. V trebuhu pa nikakor. Kar precej živcev je bilo potrebnih, da sem to splezal dol. Nagrada je bilo melišče pod Dolško škrbino. Nato sem se odločil, da raje ne grem spet v Grdi graben in sem raje prečil čez Ovnov čir. To je nekaj dodatnih višincev, pot je sicer lepa in razgledna. Pa vendarle tudi ta ni čisto za podcenjevati - čeprav je mnogo lažja od Grdega grabna, gre v osnovi še vedno za isto foro - prečenje zelo strmih pobočij po ozki poti, kjer je zdrs v glavnem prepovedan. Ampak dobro, zanesljiv korak pa gre. Dan zaključil z obaro na Kokrskem sedlu, moram pa priznat, da sem s turo zelo zadovoljen. Lepa, razgibana, zahtevna, naporna, dejansko vse, kar ti (vsaj markirani) hribi lahko nudijo. Kočna vsekakor ni za vsakogar, ampak tistim ki so ji kos pa jo zelo priporočam.
Aja, pa še to moram rečt: tudi ko sestopiš na Kokrsko in opazuješ vse one ki prihajajo z Grintavca, se počutiš dobro
Mimogrede: nekaj slik je nastalo. Če bom v konkurenci vseh profi fotografov presodil, da se jih splača objavljat, jih morebiti celo bom.